Vse je modro in dobro

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / torek, 6. januar 2009 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sobota, 3. avgusta

Včeraj me je Andrej »pobral« na Golniku in odpeljala sva se naravnost v Premanturo, točneje, v Tešalero, kjer Tina s svojo družino preživlja poletne počitnice.

S kemoterapijo imam zdaj že toliko izkušenj, da vem, da me bo slabost po njej zgrabila šele jutri, danes pa se bom počutila še kolikor toliko v redu. Ko se zbudim, je v kampu še vse mirno. Vzamem brisačo in grem do prvega zaliva plavat. Uživam; nad menoj nebesna modrina, pred menoj belina Medulina. Nekaj jadrnic drsi proti odprtemu morju. Na dosegu roke se na morski gladini brezskrbno ziblje galeb. Uležem se na hrbet in se prepustim morskemu toku.

Kar precej zamahov sem morala narediti, da sem priplavala nazaj na obalo. Zdaj sem zleknjena na skalo in se trudim slišati valove, ki se nežno razlivajo po skali. Slabost in šibkost vztrajno načenjata mojo voljo. Samo malo manjka, da ne bruham. Ne. Ne bom bruhala. Niti tega si ne dovolim oziroma si ne priznam, da sem – hočem nočem – vendar nekoliko šibka.

Namesto da se vdam v resnico, si nataknem kratke hlače in superge, poberem brisačo in začnem umirjeno in počasi teči. Po lastni presoji pretečem kakšne tri kilometre, potem pa se domala sesedem v morje. Kakor koli že, premagala sem tisti glas v sebi, ki je brezobzirno pritiskal na mojo zavest in na mojo voljo, češ da je kemoterapija tako strašen in težak medicinski oziroma kemijski poseg v telo, da se to na noben način ne more oziroma ne sme dobro počutiti.

Kot kup nesreče sedim v morju in se trudim misliti pozitivno. Pri tem si pomagam z Martinom Kojcem in njegovim življenjskim učbenikom. Takole pravi: »Če je v življenju vse, kar se dogaja, vnaprej določeno, modro in dobro, je vendar vse, kar se godi, že samo po sebi dobro. Iz tega preprostega razloga se nam ni treba nikjer prizadevati ali hoteti kaj izsiliti. Ker je v življenju vse, kar se godi, vnaprej določeno, modro in dobro, nam je res lahko popolnoma vseeno, kaj se je že zgodilo, kaj se trenutno dogaja in kaj se še bo zgodilo, ker, prvič, sploh ne moremo ničesar spremeniti in ker se, drugič, nekaj slabega sploh ne more zgoditi. Če se pravilno vživimo v to življenjsko modrost, skoraj ne moremo prav doumeti, kako sili danes še vedno večina človeštva naravnost v nesrečo. Na drugi strani pa spet začudeni ugotavljamo, kako se začenja vse v našem življenju čisto samo po sebi urejati in oblikovati nam v prid.

Če drži, da je vse določeno vnaprej, se mi nikakor ni treba za nič sekirati. Dovolj je, da verjamem v svojo pozitivno usodo in v to, da bom svojo življenjsko preizkušnjo prej ali slej premagala. Da je torej (velika) slabost, ki jo trenutno čutim, samo kratka epizoda na poti k popolni in dokončni ozdravitvi mojega telesa. (Se nadaljuje.)