Plesni tečaji za invalide

Petra Škofic je prepričana, da pleše lahko prav vsakdo, zato si želi ustanoviti plesno šolo za ljudi s posebnimi potrebami.

Kamnik – Mlada, 26-letna Radomljanka, ki zdaj živi v Kamniku, je s plesom zaznamovana že skorajda vse življenje, saj je do konca srednje šole ples zelo uspešno trenirala, ko pa se je začela preizkušati tudi kot plesna učiteljica, se je povsem po naključju srečala s področjem, ki ji prej nikoli ni bil blizu.

»Pred petimi leti, ko sem še delovala v plesni šoli, so me poklicali v tedanji ZUIM, saj so se maturantje želeli naučiti četvorke. Brez kakršnih koli izkušenj in polna predsodkov sem se s strahom podala na prvo vajo, saj nisem vedela, ne kako naj se stvari lotim ne kaj me čaka. Nekako sem pričakovala, da mi bodo invalidi, ki si želijo naučiti plesati, vzeli veliko energije, pa je bilo v resnici povsem obratno. Ko sem se s prve vaje vrnila domov, sem se zjokala, ker sem se zamislila, nad kakšnimi malenkostmi in neumnostmi se pritožujem – če me bolijo noge na primer – ti mladi pa so bili tako iskreno veseli, da jih je nekdo prišel učit plesat in jih vzel za sebi enakovredne,« pravi Petra Škofic, ki je sicer zaključila študij pedagogike, a se zadnje obdobje z vsem srcem in velikim veseljem posveča plesnim tečajem. Sodeluje tudi z VDC Sožitje v Mengšu, z invalidi s cerebralno paralizo v Sončku, z Društvom študentov invalidov Slovenije in drugimi skupinami po vsej Sloveniji.

»Kmalu sem v tem delu začela zares uživati. Odziv invalidov in drugih oseb s posebnimi potrebami je namreč neverjeten. Zelo so hvaležni vsem, ki jih obravnavajo kot sebi enake. Sama zdaj nanje ne gledam prav nič drugače, tudi glas povzdignem, če je treba, ne dajem jim prav nobene potuhe, saj vem, da so se sposobni naučiti vsega,« je odločna Petra, ki se je odločila, da bo na tem področju v Sloveniji naredila nekaj več. Povezala se je s strokovnjaki na Nizozemskem, kjer je ples na vozičkih razvit že vrsto let. Na izobraževanjih v tujini se je navdušila nad njihovim pristopom, zato si je zadala cilj, da vse to prenese tudi v Slovenijo. Januarja odhaja na izobraževanje v Anglijo, kjer bo kot prva v Sloveniji skušala pridobiti licenco za inštruktorja plesalcev na invalidnih vozičkih.

In kako se invalide na vozičkih nauči plesat? »Ja, tako kot vse druge ljudi – korak za korakom. Tudi oni plešejo v paru, lahko dva vozička skupaj, čeprav je lažje, če je eden v paru hodeči. Nekaj stvari je sicer prilagojenih, ampak – vse se da! Tudi sama si sprva nisem predstavljala, česa vsega so zmožni, ko pa sem v tujini videla invalide plesat, sem od navdušenja dobila kurjo polt,« razlaga simpatična Petra.

Za svoja prizadevanja pri delu z invalidi jo je revija Naša žena letos nominirala za priznanje v akciji Ljudje odprtih rok. »Seveda sem bila te nominacije in pozornosti vesela, čeprav se mi je zdelo, da so drugi nominiranci naredili res veliko, da so se za nekaj žrtvovali, česar zase ne morem reči. Sama delam s temi ljudmi zato, ker to preprosto rada počnem. Vesela sem bila predvsem zaradi pozornosti medijev, saj brez njih tabujev o invalidnosti in plesu ne bom mogla podirati.«

Petra pravi, da je sčasoma preprosto pozabila, da so njeni plesni učenci v čem drugačni. Zato si želi ustanoviti plesno šolo za ljudi s posebnimi potrebami – za invalide, slepe, gluhe in druge – saj ni nobene potrebe, da bi bili prikrajšani za plesne užitke.