Zevnikovih je za poln kombi

Velika družina je naš slovenski zaklad, poudarjajo prireditelji vsakoletnega srečanja številnejših slovenskih družin, Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa. Zevnikovi iz Britofa so ena od družin, ki je letos na srečanju prejela srebrno priznanje.

Srečanje velikih družin je vsako leto pred miklavževim, tako da je za otroke tudi prijetno praznično doživetje. Letošnje je bilo že dvanajsto, na njem pa podelijo javna priznanja družinam z največ otroki v znak njihovega prizadevanja za ohranjanje slovenstva. Med šestnajstimi slovenskimi družinami, ki smo jih imeli priložnost spoznati na letošnjem srečanju, jih je pet prejelo zlato priznanje, dve srebrno in devet bronasto. Zevnikovi iz Britofa s sedmimi otroki so dobili srebrno priznanje.

Helena in Tomaž Zevnik iz Britofa imata sedem otrok, starih od dve do dvanajst let. Tudi sama izvirata iz velikih družin, tako da imajo njuni otroci tudi veliko bratrancev in sestričen. »Moja mama pričakuje štiriindvajsetega vnuka, moževa trinajstega,« pojasni Helena razsežnost družinskega položaja. Ali sta z možem potemtakem ponovila družinski vzorec, jo vprašam in dobim odgovor, da ni nobenega vzorca, le veliko ljubezni in razumevanja. »Vsak otrok je bil sprejet z ljubeznijo,« doda mama štirih šolarjev in treh predšolskih otrok, od katerih je najmlajši še pri njej doma, večja dva pa v vrtcu. Najmlajši je Marjan, star dve leti, Neža ima tri leta, Marija pet, Ana sedem, Špela deset, Matija enajst in Marko dvanajst. Njihov očka Tomaž je samostojni podjetnik, avtoprevoznik na mednarodnih progah, mamica Helena pa je zaposlena pri njem. Do četrtega otroka je bila v službi drugje, potem je ostala doma, a služba pri možu je kot vsaka druga. Njena prednost je, da je kar za domačimi vrati in da ima pri računalniku lahko tudi najmlajšega Marjana, kar mu je zelo všeč.

»Mož je zaradi svojega dela veliko zdoma. Ko pa pride domov, otroci kar ne vedo, kako bi mu zlezli pod kožo. Hitijo mu pripovedovat, kaj vse se je zgodilo, ko ga ni bilo,« pripoveduje Helena. Otroci so silno ponosni na očkov tovornjak z rumeno ponjavo, najbolj pa so srečni, ko se s poti vrne domov. Med tednom je veliko dela, nedelje pa so njihove, povedo Zevnikovi. Radi tudi kam gredo, njihov družinski avto je kombi, v katerega jih gre vseh devet. Božičnih in novoletnih praznikov pa se še posebej veselijo. In Miklavža, rojstnih dni, pa ne le zaradi daril, saj sicer niso zahtevni, pač pa zaradi prazničnega razpoloženja, ki ga pričarajo ti posebni dnevi v letu. Pri Zevnikovih je zaradi velike družine vedno živahno, ob praznikih, ko pridejo sorodniki ter številni bratranci in sestrične, pa je že otrok polna hiša. »Skorajda ne bi potrebovali drugih ljudi, ko je že nas toliko,« pravijo Zevnikovi.

Helene in Tomaža ne skrbi, kako preživeti veliko družino. Ne ukvarjajo se veliko s tem, česa vsega nimajo v materialnem smislu. Starša s pridnim delom zaslužita dovolj za življenje, veliko stvari za v lonec pridelajo na domačem vrtu. Otroci so pridni, jih pohvali mamica, ki je največ z njimi. Ker jo delo v moževi firmi, gospodinjstvo in družina zaposlijo v polni meri, je v delo v hiši vključila tudi otroke. Marsikaj znajo postoriti sami, včasih skuhajo, desetletna Špela sama speče pecivo. Imajo delovne navade, jih pohvali mamica. Poznajo tudi kmečko delo, saj hodijo pomagat k starim staršem na kmetijo. Celo v podeželskem okolju tako številne družine niso prav pogoste. »V naši fari smo največja družina,« pove mamica Helena, ki sama izvira iz družine z osmimi otroki. In tudi v šoli v Predosljah, ki jo obiskujejo starejši Zevnikovi otroci, ni sošolcev, ki bi imeli toliko bratcev in sestric kot oni. Pri Zevnikovih na to dejstvo gledajo kot na prednost, na družino kot na vrednoto in na ljubezen v njej kot na zaklad.