Revščina kvari in ubija ljudi

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / sobota, 27. december 2008 / 06:00

"Proti revščini se ni mogoče bojevati iz pisarn in dragih hotelov, ampak skupaj z revnimi in trpečimi ljudmi," pravi najbolj znani slovenski misijonar Pedro Opeka, ki deluje na Madagaskarju.

Ko je ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran pretekli teden podeljeval Ciril-Metodovo odličje v zahvalo za izredne zasluge na področju misijonarske, vzgojne in humanitarne dejavnosti na Madagaskarju (to odličje je najvišje priznanje katoliške cerkve na Slovenskem – op. p.), je dejal, da Pedro ne dela zaradi priznanj in časti. Ponosni smo, da je »iz zdravih slovenskih krščanskih korenin zraslo mogočno drevo z žlahtnimi sadovi, ki jih pozna ves svet«.

Dobrotnik ljudi na smetiščih

Misijonar Pedro Opeka, ki je za prijatelje iz Slovenije kar Peter, se je rodil 29. junija 1948 v argentinskem glavnem mestu Buenos Aires. Leta 1966 je vstopil v misijonsko družbo lazaristov in se odločil za študij teologije. Leta 1968 ga je začel na ljubljanski Teološki fakulteti in ga končal na Katoliškem inštitutu v Parizu. Leta 1976 je odšel za misijonarja na otok Madagaskar.

Duhovnik Pedro Opeka, ki je bil v mladosti izvrsten nogometaš in bi lahko igral v katerem koli argentinskem, slovenskem ali francoskem moštvu, je bil po prihodu na Madagaskar, ki se je utapljal v revščini, za številne domačine, še posebej otroke, resnični odrešenik. Iz objema revščine je začel reševati ljudi, ki so životarili na prostranih smetiščih v predmestju milijonskega glavnega mesta Antananarivo in med smetmi iskali kaj vrednega, še posebej oglje in kovine, kar so potem prodali. Kljub nevarnostim je šel mednje, jim začel pomagati, vračati samozaupanje in jih prepričevati, da tudi oni zaslužijo človeka vredno življenje. S pomočjo, ki jo je prejemalo njegovo misijonsko središče, je začel za življenje že odpisanim ljudem iskati delo in graditi stanovanja, šole, bolnišnice, športne dvorane in cerkve. V programe za premagovanje revščine je bilo doslej vključenih že nad 100 tisoč najrevnejših prebivalcev otoka, še posebej otrok, v 3000 hišah, ki jih je zgradil, pa živi blizu 20 tisoč ljudi.

Pedro Opeka je na Madagaskarju ustanovil dve združenji: Akamasoo (Dobri prijatelji) in Antenne Akamasso. V njunih šolah se šola že 9400 otrok.

Svetovna kriza je posledica sebičnosti in požrešnosti

Po podelitvi Ciril-Metodovega odličja je misijonar Pedro Opeka odgovoril tudi na nekaj vprašanj Gorenjskega glasa.

Doslej ste prejeli številna ugledna svetovna priznanja. O vas pišejo knjige in snemajo filme. Kaj vam pomeni priznanje slovenske katoliške Cerkve?

»To priznanje sprejemam v imenu vseh revežev, ki so se postavili na svoje noge in se odločili, da se bodo tudi sami bojevali proti revščini. Priznanja, ki se imenuje po dveh velikih slovanskih misijonarjih Cirilu in Metodu, gotovo nisem dobil zato, ker sem v Afriki krstil pet tisoč bratov in sester, ampak zato, ker sem skupaj s svojimi sodelavci Malgaši s smetišča rešil nekaj deset tisoč otrok in njihovih staršev. 9400 takih otrok se danes šola. Hvaležni smo dobrim ljudem iz Francije, Italije, Španije, Švice, Nemčije, Monaka in tudi iz Slovenije, da lahko to delamo. Borimo se, da bi po svetu zaprli vsa taka smetišča, da ne bi bil na takem smetišču noben otrok in nobena mati. Nihče nas ne bo prepričal, da je na smetišču mogoče preživeti. To ni dostojno človeku. Vesel sem, da se je za naše delo začela zanimati svetovna javnost. Tudi take pozornosti slovenskih novinarjev nisem pričakoval. Vi novinarji ste med najbolj poklicanimi za gradnjo bolj pravičnega in solidarnega sveta. Za politike ste kot trn v peti. Ko želijo na oblast, običajno veliko obljubljajo, potem pa na obljube pozabijo. Zbadati jih morate, da morajo oni služiti državljanom in ne obratno in opominjati, da je ljubezen brez dejanj prazna. Povedati jim je treba resnico, za kar pa je potrebno veliko poguma, poštenosti in tveganja.«

Zakaj ste za svoje misijonarsko delovanje izbrali otok Madagaskar?

»Madagaskar je dežela, kamor je ustanovitelj naše družbe lazaristov Vincencij Pavelski iz Francije že leta 1648 poslal prve misijonarje. Zato je naša družba zgodovinsko in čustveno povezana z njo. Najprej sem računal na delovanje na afriški celini ali v Indiji, ker pa je manjkalo sodelavcev za Madagaskar, sem se odločil zanj. Prav sem ravnal. Madagaskar je ena od najlepših in najrevnejših dežel. Tamkajšnji ljudje so po naravi dobri, vendar jih revščina kvari. Stalno ponavljam, da je revščina ječa, ki ubija duha v človeku. Mi hočemo to preprečiti, saj verjamemo v te ljudi. Na tisoče ljudi, ki jih je družba že zavrgla in pozabila nanje, smo spremenili v najboljše državljane. Turisti, ki prihajajo v naše vasi in se udeležujejo tudi naših maš, so navdušeni. Ne morejo verjeti, da je bilo na tisoče otrok, ki sproščeno in samozavestno molijo, pojejo in plešejo pri mašah, zapisanih revščini in propadu. Mi jim dokazujemo, kako je mogoče revščino premagati. Seveda se proti njej ni mogoče bojevati iz pisarn ali hotelov, ampak skupaj z revnimi in trpečimi ljudmi, ki so inteligentni, sposobni in pošteni. Jaz sem odkril te ljudi.«

Za vas pravijo, da vas odlikuje neposreden, spoštljiv in etičen odnos do ljudi.

»Med domačini sem dobil nad štiristo izvrstnih sodelavcev. Ti so zdravniki, inženirji, profesorji, socialni delavci in ljudje drugih poklicev. Ko nas več ne bo, bodo oni nadaljevali naše delo. Ljudem dopovedujemo, da se morajo postaviti na svoje noge, delati in se osamosvojiti, ker je pomoč, ki prihaja sedaj, omejena. Po naših vaseh smo z velikimi črkami napisali, da delo naredi človeka in da je le človek, ki dela, kaj vreden.«

Nekje ste zapisali, da je pomoč težko dobiti, še težje pa jo je pravično razdeliti.

»Drži. Pomoč je treba znati deliti in navdušiti ljudi, da bodo pri tem tudi sami sodelovali. Ravnam po svojih izkušnjah in zdravi pameti. Predvsem pomoč ne sme pokvariti ljudi.«

Bo sedanja svetovna finančna in gospodarska kriza povečala revščino?

»Svetovna kriza je posledica egoizma, sebičnosti, prave požrešnosti zahoda, ki hoče imeti vedno več dobička. Številne krize dokazujejo, da taka ekonomija nima prihodnosti. Prihodnost je solidarna ekonomija. Zanjo imamo dovolj denarja, le volje nam manjka. V Afriko prihaja le četrtina obljubljene pomoči, zato ni čudno, da je revščina vedno večja.«