Temna stran božiča

Božič je čas, ko nam razni herodeži, ki nas sicer kar naprej priganjajo k delu in večji učinkovitosti, privoščijo malo miru. Komaj čakamo, da se umaknemo v krog svojih najbližjih in si privoščimo nekaj lepih dni. Kaj pa tisti, ki jim to ni dano in jih ni malo?

Jaslice, običajna podoba: v hlevčku Jezušček v košarici, Marija in Jožef, vol in osel, pastirji z ovcami, Modri z Vzhoda in njihova repata zvezda vodnica, nad njimi Betlehem ali katerikoli drug kraj na svetu … To je prizor, ki ga pred očmi in v srcu nosi vsak, ki ga je kdaj videl – in kdo ga v teh krajih ni? Ta prizor vsako leto znova doživljamo kot družinsko idilo, božič je postal predvsem družinski praznik in praznik miru. Kdo se pri tem še spomni, da je bila družina, upodobljena v jaslicah, v hudi stiski, iz Betlehema je morala na beg v Egipt … Bila je torej ena od številnih begunskih družin, te pa svojega stanja ne doživljajo kot idilo, ne prej ne slej. Svetopisemske dežele so še danes polne palestinskih beguncev, veliko jih ta čas beži iz Zimbabveja v Južno Afriko, poln jih je vzhod Konga, še ne tako dolgo nazaj so k nami pribežali iz Bosne … Se v zavetju božične idile kdo spomni vseh teh brezdomcev? Bi jih nekaj vzeli tudi k nam, če bi prišli in potrkali? V živem spominu mi ostaja pripoved Toma Križnarja o tem, kako ljudje iz podsaharske Afrike, ki umirajo od žeje, doživljajo nas, ki živimo pod zasneženimi planinami, iz katerih neprestano tečejo celi potoki in reke pitne vode. Ne morejo razumeti, kako moremo biti tako sebični, da nočemo vsaj malo te vode privoščiti tudi njim, ki se jim tolikšne količine lahko prikažejo le v sanjah. Privoščiti seveda na ta način, da bi prišli sem in se je napili tukaj …

Žejnih (vode) v naših krajih ni. Je pa veliko takih, ki živijo v stanju, v katerem ne morejo užiti radosti božiča. Navadno se jih v svojih božičnih poslanicah spomnijo cerkveni dostojanstveniki, ko še posebej voščijo bolnim, osamljenim, trpečim, revnim … Besede sočutja jim sicer ne morejo pomagati, veliko pa jim pomeni pozornost tistih, ki si tako v božičnem kot v navadnem času vzamejo nekaj svojega časa in jim ga posvetijo. O božiču poleg tihožitnih marsikje uprizorijo tudi žive jaslice. Kako bi bilo, če bi enkrat v njih prikazali družino, ki ni prav nič sveta, ampak polna zemeljskih pomanjkljivosti? V njih bi bil nedolžen in brez greha samo dojenček. Mati bi bila lahkoživka, ki ji je otrok bolj v breme kot v radost. Mož, partner ali krušni oče bi bil pijanec in nasilnež. Trije moški, ki bi se prihajali v dom te družine »poklanjat«, bi imeli polno skritih namenov. Eden bi bil pohotnež, ki si želi še mlade matere, drugi prikriti pedofil, ki svoje skrite želje že projicira v leta, ko bo otrok večji, tretji je sprevrženih spolnih nagnjenj in hrepeni po trdi batini družinskega očeta. Ker smo 2000 let po Kristusu že vzeli tudi enakopravnost spolov, bi bili lahko vsi ti obiskovalci tudi ženske: ena moževa ljubica, druga ženina »prijateljica«, tretja čisto navadna opravljivka … Ne, to niso liki za jaslice, to so resnični ljudje, ki nastopajo vse dni v letu, o božiču, ki je posvečen čas, pa vsaj nekateri svoja nagnjenja za nekaj dni prikrijejo.

In zdaj še besedo na račun dneva samostojnosti, ki se božiča drži. Berem, da je Spomenka Hribar, ki je bila v družbi možatih ustanoviteljev (»founding fathers«) slovenske države ena redkih žensk, pred temi prazniki dobila kar dve priznanji, mednarodno in državno. Predsednik republike je njo in soproga Tineta odlikoval za njun prispevek k osamosvajanju Slovenije, nagrado pa je dobila tudi od mednarodne medijske organizacije SEEMO (South East Europe Media Organisation), za zasluge na področju človekovih pravic. Nagrado ustanove, ki ima sedež na Dunaju, so ji izročili v ljubljanskem BTC, meki božičnih nakupov. V utemeljitvi so zapisali: »Prizadevanja in kritičnost Spomenke Hribar temeljijo na spoštovanju človekovih pravic, dostojanstva, svobode. Zavzema se za etiko na vseh ravneh družbe, za spoštovanje manjšin, enakost spolov, več strpnosti.« Nagrajenka je v zahvali povedala, da jo je nagrada presenetila in da jo sprejema z veliko skromnostjo, saj se zaveda, da je v Sloveniji veliko novinarjev in urednikov, ki bi se lahko počutili kot soprejemniki. Ob letošnjem svetovnem dnevu človekovih pravic (10. december), ob katerem je priznanje dobila, je poudarila, da je zaradi njihovega nespoštovanja zaskrbljena. »V poročilu varuhinje človekovih pravic so opisane zgodbe ljudi, ki zelo težko živijo. Med branjem sem bila prepadena. Sodelovala sem pri ustanovitvi te države in če se ta ne bo resneje lotila varovanja človekovih pravic, bomo morali ugotoviti, da smo se trudili zaman.«

Tudi med nami so torej ljudje, ki »zelo težko živijo«. Božični in novoletni čas bosta to dejstvo s svojo evforijo prikrila, v novem letu, ki bo itak v znamenju krize, pa se nam utegnejo v živih jaslicah prikazati prizori, ki jih nihče ne bo doživljal kot idilo … Me prav zanima, kaj bomo lahko o teh rečeh napisali o božiču 2009? Bog daj, da ne bi bilo bistveno slabše, kot je zdaj, ko se hudo šele napoveduje. V tem upanju se vrnimo s temne na svetlo stran praznika in sklenimo z njegovim večno aktualnim pozdravom: Mir ljudem na zemlji!