V devetih nebesih

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 1. avgusta

Nad glavo mi visijo vislice. Z vislic binglja steklenica, napolnjena s kemikalijami. Po cevki mi strup počasi kaplja v žilo. Vsaka kapljica je zame življenjskega pomena.

Tokrat sem na Golniku sama, saj so Teji zaradi poslabšanja krvi začetek tretjega cikla kemoterapije prestavili za teden dni. No, ja, čisto sama nisem. Tako kot vedno do zdaj, je tudi tokrat z menoj Marija s Sinja.

Zaradi izjemno močnih kemijskih zvarkov mi gre na bruhanje. Ampak, kar naj mi gre, bom že preživela. Razmišljam o včerajšnjem dnevu. Od včeraj natančno vem, kaj je sreča. Pravzaprav sem šele včeraj spoznala njen pravi jaz. Njen pravi obraz. Sreča je zdravje.

Včeraj je k moji postelji stopila mlada oddelčna zdravnica in me prijazno vprašala, kako sem. »Odlično,« se pohvalim. Nato zdravnica: »Verjamem. Tudi imate za kaj biti odlično. Z velikim veseljem vam povem, da so vam po drugem ciklu kemoterapije zginile vse metastaze. Pri vas je uspeh zdravljenja zares izjemen. Čestitam.« Od veselja bi me lahko tudi kap. A, me ni. Živim. Žiivvvviiiiimmmm. Sveta mati božja, živim. Mami moja, živim. Pokličem svoje najdražje. Vsakemu posebej povem, da sem na dobri poti in da bom še dolgo, dolgo živela. V resnični, nepopisni sreči, ni prostora za strah. Še manj, za obup.

Razmišljam in razmišljam in iščem odgovor na vprašanje, komu ali čemu se imam zahvaliti za svojo srečno Usodo? Odgovora ne najdem. Veri? Upanju? Pogumu? Ljubezni? (Ljubezni do življenja in vsega, kar nas obdaja.) Vsemu temu? Ne vem.

Odkar se soočam z življenjsko preizkušnjo, se kot pijanec plota držim pravil igre, ki sem si jih sama postavila. Že prej nisem bila zamerljiva, od zdaj je za moje dojemanje sveta in življenja zamera zadnja možnost urejanja medčloveških odnosov in odnosov z naravo nasploh. Stres je zame preteklost. Na cigarete več ne pomislim niti v sanjah. Sploh sem pozabila, da sem kdaj vlekla vase nikotin in katran. Kolikor je le mogoče, je moja prehrana zdrava in popolna. Vsak dan grem na dolg sprehod v naravo. Včasih celo dvakrat. Kolesarim, plavam in se smejim. To je zdaj moj način življenja. Če me kdo (ponavadi smrtno resno) vpraša, kako si in pri tem očitno misli na mojo bolezen oziroma na moje zdravje, je moj odgovor vedno isti, odlično. In res sem odlično in nič me ne more (in ne sme) spraviti s tira. Odkar mi je oddelčna zdravnica povedala srečno novico, sem pa tako ali tako v devetih nebesih.

Del te moje neizmerne sreče in življenjske radosti je, se razume, tudi kemoterapija, ki jo prav zdaj prejemam; enako kot Bogu ali Usodi, če je komu to ljubše, in dr. Petru Papugi, sem za uspešno zdravljenje zahvalna tudi zdravnikom in vsemu zdravstvenemu osebju na oddelku 200 na Golniku. (Se nadaljuje.)