Dedek Mraz v kabinetu vlade

Dedek Mraz je v prednovoletnih dneh polno zaposlen, saj mora po vsem svetu raznositi darila najbolj pridnim otrokom. Da so med njimi tudi starejši moški, sem povsem po naključju ugotovil vaš nenadkriljivi Mali brat. Sledi ekskluzivno poročilo z obiska dedka Mraza v kabinetu predsednika vlade.

V kabinetu predsednika vlade Boruta Pahorja je bilo pred dnevi veselo, saj je v goste prišel dedek Mraz. »Ho, ho, ho …, je dedek Mraz v vas pršou,« si je izposodil dikcijo od svojega prijatelja Božička, ko je vkorakal v prostore vlade na Gregorčičevi. Dedek je bil res pevsko razpoložen, saj je v skladu z ulico, na kateri se vlada nahaja, predsedniku vlade takoj zapel tisto znano Gregorčičevo:

Krasan si bister sin planin,

brhak v prirodni si lepoti,

ko tvojih srčnih globočin

nevihta, ljudstva srd ne moti.

Tvoj Rupel živ je in mehak,

ko hlod vesel s planine.

In spolzek je kot gorski zrak,

za vsak sistem njegov vojak.

Borut je sicer nekoliko zavihal nosek, a vedoč, da si dedek Mraz rad privošči marsikaj in mu res ne gre zameriti, če je malo poniglav, je ostal modro tiho.

Borut: »Prosim, prosim, vstopite v našo vladno palačo, tukaj je prostora za vse. Tukaj nasprotnikom nastavljamo tudi drugo lice. Kaj vas je prineslo v naše kraje? Ste prinesli darila za nas, neutrudne borce nove razvojne poti?«

Dedek Mraz: »Dragi Borut, jest se v te tvoje nove poti sploh nič ne razumem, imam pa, hik… u pi… se mi spah'je. No, kaj sem hik… že hotel reči. Tlele imam dva fanta za darila.«

Borut: »Aja, dragi dedek Mraz, kdo pa je drugi poleg mene, ki je še vreden daril za opravljeno delo v preteklem letu? Mogoče naša tajnica?«

Dedek Mraz: »Čaaa čak, d' puuu pugledam. Hik. Tlele piše Dionizij Runkel, ne Rupel, Dionizij Rupel, a je tle. Pol pa še en Matjaž Pelinkovec …ne Šlinkovec. No, hik, nekaj takega bi bilo. A je ta tud tle?«

Borut: »Presenečen sem nad izborom prejemnikov daril. Da, oba sta tukaj. Če ste mislili Dimitrija Rupla, se je pravkar vrnil iz Rima. Ga dam poklicati?«

Dedek Mraz: »Valda tastar, hik… tamav.«

Tajnica (zapiha na fanfare): »Trara, trara, trara. V dvorano vstopa gospod ministrov osebni svetovalec za zunanje zadeve Dimitrij Rupel.«

Dedek Mraz: »Ej bejbi, preskoč. Ti bajsi, pejt s'm. Toko. Tle na kolen se used.«

Rupel: »Na, dejte no dejte, ne morem sedet' pri vas na kolen'. Kaj bodo pa kolegi ministri vseh evropskih držav in predstavniki v OVSE-ju rekl'.«

Dedek Mraz: »Tih bod mulc. Sem prid, sicer hik… nav'š n'č dobu.«

Rupel: »To pa je nekaj povsem drugega. Če bom kaj dobil, se bom takoj pokoril vašim željam.«

Dedek Mraz: »Ste bil kaj, hik… priden v preteklem letu?«

Rupel: »Poglejte, jaz mislim, da o tem nima smisla razpravljati. To so vse stare stokrat pogrete zadeve. Mislim, da so odnosi med mano in mojim egom v redu …«

Dedek Mraz: »Ej, tastar nekaj srat. Vprašal sem te, če si bil kaj priden v preteklem letu, hik? Naj mi že eden prinese dva deci refoška, da se mi bo nehalo pahat.«

Tajnica: »Prosim lepo, deda…«

Dedek Mraz: »Že prav, že prav, ti si edina tukaj greha vredna. Počak, hik… da ta dva modela podelam, pol bova pa midva, bejbi. Hik.«

Rupel: »Sem bil štiri leta zelo priden. Vse sem ubogal Janeza, pa sem bil prijazen. Nisem se prepiral s Hrvati. Veliko sem potoval po svetu in zbiral telefonske številke. Imam mobi od predsednika gospodarske zbornice Kirgizije, pa cifro od žene od ministra za rudarstvo in izgubljanje časa Nizozemske, osebno se poznam z nekaj hrvaškimi otoki …«

Dedek Mraz: »Aha, hik… aha. Ljudstvo mi piše, da si precej spolzek …«

Rupel: »Poglejte, to ni nič taaakega, zjutraj se vsak dan namažem s kremo, da lažje drsim po diplomatskem podiju, pa sem zato mogoče malo spolzek. Ljudje se ne spoznajo na diplomatske izkušnje in naše »male skrivnosti.««

Dedek Mraz: »Kur… jest se na žavbe ne zastopim. Eno pesmico zapoj pa boš dobu povišco iz 49 plačnega razreda v 49,5.«

Rupel: »Jaaaa. Mislim, da si to zaslužim. Tole bi.

Cin, cin, cin,
Cin, cin, cin,
zvončki pojejo,
lep je ta diplomatskih šiht,
se folku smeješ v ksiht.

Vprezimo sani,
pohitimo v vlado mi,z iskrico v očeh,
odmeva zvonki smeh.
Rupel na saneh,
skrivnostni rdeči svet,
službo nam pričarajo,
srčeca odpirajo.

Cin, cin, cin,
Cin, cin, cin,
zvončki pojejo,
lep je ta diplomatskih šiht,
se folku smeješ v ksiht.

Dedek Mraz: »Dobr, dobr. Tle maš kolekcijo vlažilnih krem znamke Višji. Na, pa še Šinkovcu nes, hik se mi ne da še z njim ukvarjat. Bejbi tajnica, kako si že rekla, da ti je ime?«