Med sosedi 119

Komisija državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je obravnavala problematiko slovenske manjšine v Italiji, če bo italijanska vlada zmanjšala denar za njeno delovanje.

Tako komisija, ki pričakuje od slovenske vlade odločno posredovanje, kot tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš je ob tem poudaril, da gre za vsoto denarja, ki je za sosednjo državo simbolična, za slovensko manjšino pa pomembna. »Italija ne sme varčevati na račun najšibkejših elementov družbe,« je povedal minister in dodal, da bi manjkajoči denar lahko prispevala Slovenija, vendar le v skrajnem primeru, ko bi bile izkoriščene vse druge možnosti. Predsednika državnega zbora Pavla Gantarja so člani komisije prosili, naj posreduje pri predsedniku italijanskega senata, da bo ostal prispevek italijanske države za Slovence v Italiji nespremenjen.

Predsednik Slovenskega kulturnega središča za Kanalsko dolino Rudi Bartaloth, središče ima sedež v Ukvah/Ugovizza pri Trbižu, je sporočil, da je kulturno središče skupaj s Slovenskim raziskovalnim institutom (SLORI) izdalo dve zanimivi knjigi in raziskavi. Prva z naslovom »Shranili smo jih v bančah« obravnava oblačilno kulturo v Kanalski dolini. Raziskava slovenskega oblačilnega izrazja se je začela že leta 2003, ko je bila v Naborjetu v Beneški palači razstava Oblačila naših dedkov in babic. Pri pisanju knjige in raziskavi so sodelovali dr. Karmen Kenda, dr. Vera Smole, dr. Nataša Komac, prof. Maria Moshitz, dr. Matej Šekli, Peter Weiss, Matejka Žejn in Robert Grošelj, poleg njih pa številni domačini iz Žabnic/Camporosso, iz Ovčje vasi/Valbruna, Trbiža/Tarvisio, Ukev/Ugovizza in drugih krajev. Največ ohranjenih oblačil je bilo ženskih, kar je značilno tudi za sosede v Ziljski dolini v Avstriji in v Ratečah v Sloveniji. V preteklosti se je v Kanalski dolini veliko ljudi ukvarjalo s pridelovanjem lanu in gojenjem ovac, zato je bilo veliko oblačil izdelanih iz volne in lanu. Dragocenost knjige je tudi pregled izvirnih besed ter bogato slikovno gradivo. Raznovrstnost ohranjenih oblačil in poimenovanj zanje priča o razpetosti med zavezanostjo izročilu in odprtostjo za novo, ki je bilo posledica neprestanih medkulturnih stikov in povezave med ljudsko obrtjo in načrtnim izobraževanjem na tečajih krojenja in šivanja, ne primer pri slovenskih šolskih sestrah v Žabnicah, in med vaškim in mestnim. Druga knjiga, ki jo je izdalo Slovensko kulturno središče Planika, pa se imenuje Bohinjska proga-La Transalpina. Napisal jo je časnikar Maurizio Bait. Rojen je bil v Trstu. Mama je bila Italijanka iz Trsta, oče pa Tržačan slovenskega rodu. Njegov ded Andrej in babica Pepca sta bila iz Mosta na Soči. Maurizio Bait v svojem pisanju poudarja odprto družbo in sodelovanje ljudi slovanskega, latinskega in germanskega porekla v tem edinstvenem delu Evrope. Med drugim je predstavil pisateljsko delo Borisa Pahorja.