Dopust po gorenjsko

Ste kdaj pomislili, kateri bi bil najbolj gorenjski način preživetja dopusta? Negorenjski del Slovencev, ki nas ima za »ohrne«, bi nam morda pripisal težnjo, da si »ta pravi« Gorenjci dopusta sploh ne privoščijo – ker je to najceneje. Vendar dvomim, da bi bili v teh rečeh prebivalci najbolj gorate od slovenskih pokrajin bistveno drugačni od drugih. Bral sem, da na Japonskem svojo pripadnost podjetju, v katerem si zaposlen, izkažeš tako, da sploh ne koristiš dopusta, ki ti ga zakon sicer omogoča. Ne predstavljam si, da bi tako ravnali pri nas. In to je dobro. Zakaj pa bi žrtvovali za podjetje oziroma ustanovo, ki nam čez leto požira večino našega časa (najmanj eno tretjino vsakega dneva, marsikomu pa vse več) še tistih nekaj tednov v letu, ki nam pripadajo po ustavi. Dopustovati je dopustno. Izkoristiti plačan dopust je ena največjih socialnih pridobitev 20. stoletja in tega, kar je dobro, ne kaže opuščati.

Pred dopusti se zmeraj najde kak medij, ki naredi anketo z vprašanjem: kako boste preživeli letošnje počitnice? Kot možnosti odgovora ponudijo morski, gorski in topliško kopališki dopust, dopust v Sloveniji ali v tujini, doma ali na poti, možen je tudi izhod v sili (»ne vem«). Kako je s tem letos, nas tu pravzaprav sploh ne zanima. Posvetimo se na videz najbolj gorenjski od vseh teh možnosti: da dopust sicer koristimo, vendar tako, da ga preživimo doma. Kakšne možnosti imamo? V tem (in še v katerem od naslednjih zapisov) ponudimo nekaj od možnih scenarijev, najprej pa varianta, ki se zdi še najbolj gorenjska in na tisto tipsko vprašanje, kako bomo preživeli letošnji dopust, odgovarja z besedo »delovno«. Se pravi: delovno zase, ne v službi.

Občutek imam, da je posameznikov, ki so odločijo za to možnost, kar veliko, nekaj jih tudi sam poznam. Eden od njih, ki gre sicer tudi »na barko«, se ravna po načelu, ki si ga je sam postavil – da vsako poletje naredi nekaj novega pri svoji hiši. Enkrat nov oporni zid (famozno »škarpo«), drugič razširjeni dovoz do hiše, tretjič poletno uto, itn. Lepo, zakaj pa ne! Bistvo je v tem, da se za takšno možnost odločiš sam, prostovoljno. In ne, da ti to »izbiro« spet nekdo naloži v smislu: zdaj, ko si doma, boš pa delal to in to. Se pravi, da ti v odsotnosti šefa iz službe komandira nekdo od domačih, navadno žena ali mati. Češ, a ne vidite, kaj vse bi bilo treba postoriti: pospraviti, pobeliti, pomesti, pokositi, obrati, oprati, opleti, okopati … No, saj tudi to je enkrat treba, ampak to je aktualno skozi vse leto, le da se takrat lahko izgovarjaš na delo, ki ga imaš že v službi preveč.

Naj vam zaupam, da se za eno od takšnih možnosti ogrevam tudi sam. A težka bo. Moja težava je, da nisem redoljub, da raznih papirjev – in teh je veliko, ker od njih in z njimi živim – ne urejam sproti, ampak jih le odrivam na stran, odlagam na kupe in v kartone. Ko bi kaj od tega rabil, seveda ravno tistega ne najdem. No letos si morda vzamem nekaj dni, da vse te »kupe« pregledam, izločim odvečno, hrambe vredno pa uredim. To tudi sicer ni lahko. Najlažje in neodgovorno do osebnega ali družinskega arhiva je, da uprizoriš »akcijo« in »počistiš« vse skupaj, odpelješ na komunalno deponijo, pokuriš, zakoplješ, bog ne daj odvržeš na enem od divjih odlagališč. Koliko raznih »papirjev«, listin in fotografij, knjig in zvezkov, izrezkov iz časopisov, vabil in poročil je šlo na ta način v nič. In dostikrat ti papirji niso pomembni le za dotičnega posameznika in družino, temveč tudi za širšo skupnost … Skratka: med dopustom kaj podelati je dopustno, a le, če se za to odločiš sam, ne na ukaz.