Samosvoj ustvarjalec, odličen pedagog

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 8. december 2008 / 06:00

V Galeriji Prešernovih nagrajencev je od srede naprej na ogled razstava del Marka Šuštaršiča (1927-1976).

Kot veleva tradicija, v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost vsako leto 3. decembra, ob obletnici Prešernovega rojstva in hkrati kranjskem občinskem prazniku, pripravijo odprtje nove razstave enega od nagrajenih likovnih ustvarjalcev. Tokrat gre za obsežno razstavo del že pokojnega akademskega slikarja Marka Šuštaršiča, ki ga poznamo kot slikarja in izjemnega likovnega pedagoga, ki je v svojih prvih poklicnih letih služboval tudi na osnovni šoli v Stražišču pri Kranju in na Gimnaziji Kranj, kasneje pa tudi na Akademiji za likovno umetnost, kjer je bil zadnji dve leti prodekan. Gre za obsežno predstavitev slikarskega opusa enega izmed pomembnih sopotnikov povojne slovenske umetnosti, ki se je s samosvojo poetiko zaznamoval predvsem šestdeseta leta, ko je leta 1962 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.

»Vesela sem povabila za razstavo očetovih del, še posebej ker je v Kranju nekoč začel svojo pedagoško pot. Umetniški vodja galerije dr. Lev Menaše je že takoj nakazal, da konfiguracija razstavišča daje možnost za predstavitev več različnih sklopov njegovega likovnega ustvarjanja,« je povedala slikarjeva hči, Nina Šuštaršič, in dodala: »Tako smo gradili na tem, da poleg sklopov slik, ki so javnosti že bili predstavljeni, pokažemo tudi doslej širši publiki neznan del očetovega ustvarjanja. Tako smo vsaj vzorčno predstavili vse faze slikarstva in grafike, hkrati pa smo prikazali tudi dela, ki doslej niso bila na ogled, med drugim risbe iz predakademskih let, ko se je kot odličen risar dokazoval pri stricu slikarju Franju Stiplovšku, tu pa so tudi risbe, ki jih je ustvarjal ob gradnji proge Šamac-Sarajevo leta 1947, ter skice in osnutki za njegova večja dela.«

Zanimivo je, da je Šuštaršič v začetku šestdesetih let, ko je bila abstraktna slika na vrhuncu, razvil nekakšno samosvojo slovensko inačico figuralike, ki vključuje slovenski ornament, slovensko pohištvo, kmečki barok v zanimivem prepletanju eksterierja in interierja. »S temi svojimi slikami je bil kot figuralik pravo presenečenje na salonu mladih v Parizu, kjer je prejel prvo nagrado, ki ji je leto kasneje sledila še nagrada Prešernovega sklada,« razmišlja Nina Šuštaršič, in dokazuje, da je bil tudi njen oče eden tistih slikarjev, ki je prej potrditev doživel na tujem kot doma.

Na tokratni razstavi so na ogled predvsem dela iz njegove družinske zapuščine, njegove slike pa so tudi del zasebnih zbirk in stalne postavitve ter depojev Moderne galerije. »Oče je rad dal slike od sebe, bodisi jih je prodal bodisi podaril prijateljem in znancem ob takih ali drugačnih priložnostih. Njegov opus sicer ni tako velik, saj je naslikal le pet, šest slik na leto,« je še povedala Šuštaršičeva, navdušena nad galerijo, ter umetniškim in organizacijskim vodenjem le-te. V vselej duhovitem in iskrivem nagovoru ob razstavi je dr. Lev Menaše poudaril, da so želeli predstaviti predvsem celoten slikarjev opus, od njegovih prvih ustvarjalnih let do njegove predane smrti. Ob tem pa je zbranim namignil, naj si naša pozorna očesa na razstavi poiščejo tudi podobo enega najbolj znanih rockovskih kitaristov vseh časov Jimija Hendrixa. Jaz sem ga našel in potrdil. On je.