Lastniki z občutkom za gozd

Zavod za gozdove Slovenije je podelil priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozda. Z Gorenjskega sta ga prejela Lado Debeljak z Jarčjega Brda in Martin Zupanc iz Srednje vasi v Bohinju.

Zgornji Brnik – Zavod za gozdove je v četrtek v Dvoru Jezeršek na Zgornjem Brniku že desetič podelil priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozdov, z vsake območne enote enemu. Iz kranjske enote je priznanje dobil Lado Debeljak z Jarčjega Brda, iz blejske Martin Zupanc iz Srednje vasi v Bohinju in iz ljubljanske enote Marija Stare iz Ljubljane, ki pa ima gozdove na območju domžalske in kamniške občine.

Odnos do gozda prenašajo iz roda v rod

Podmlačanova domačija je stara več kot sedemsto let in na njej že vsaj tristo let gospodarijo Debeljakovi. Lado je kot edini fant v družini vedel, da bo ostal na kmetiji in ni razmišljal o drugem poklicu. Leto 1984 je bilo prelomno, tedaj se je poročil, pustil službo in se posvetil kmetovanju. Na kmetiji se pravi odnos do gozda prenaša iz roda v rod. Kar je Lado »dobil« od očeta, danes prenaša na svojih pet otrok. Na kmetiji dobro skrbijo za gozd, še zlasti za mlade sestoje, pri tem pa poleg lastnega znanja koristijo tudi strokovno pomoč zavoda za gozdove. Skupaj z revirnim gozdarjem usmerjajo sečnjo tako, da se gozd sam pomlaja. Polovico posekanega lesa razžagajo in s tem oplemenitijo dohodek. Gozd je dobro odprt, vlake, ki jih uporabljajo za spravilo lesa in druge namene, redno vzdržujejo. Na kmetiji se od leta 1973 ukvarjajo tudi s turistično dejavnostjo, med gosti je veliko osnovnošolskih skupin, ki jih Lado rad popelje v svoje gozdove.

Gozd spoštuje, les porablja koristno

Martin Zupanc iz bohinjske Srednje vasi bo 6. januarja prihodnje leto dopolnil devetdeset let. Njegova gozdna posest obsega dobrih petnajst hektarjev na platoju Lom pod planino Uskovnica in na planini Šeh – v revirju Zgornja dolina. Prevladujejo mešani smrekovo bukovi gozdovi, v sestojih so tudi plemeniti listavci. Martin je že kot fant »okusil« delo v gozdu, takrat so še vse delali ročno in les pozimi s pomočjo konjev spravljali v dolino. Ko je leta 1949 v Srednji vasi pogorela tudi Martinova domačija, si je z gozdom oz. s posekanim lesom pomagal pri obnovi. Do gozda ima spoštljiv odnos, z njim dobro gospodari, les zna tudi koristno porabiti. Je eden redkih, ki še izdeluje skodle (»šinklne«) in z njimi pokriva strehe svojih poslopij na planinah. Poznan je po izdelavi likerjev iz plodov jerebike, ki jo v svojem gozdu skrbno neguje in pospešuje. Dolga leta je bil predsednik Agrarne skupnosti Srednja vas, kljub svojim letom še vedno aktivno dela na kmetiji, je pa tudi zelo dober poznavalec zakonov.

Veliko časa preživi v gozdu

Iz ljubljanske območne enote je priznanje prejela Marija Stare iz Ljubljane. Kot so gozdarji zapisali v obrazložitev, je bila Staretova gozdna posest po drugi svetovni vojni podržavljena. Po končanem denacionalizacijskem postopku je ena od dedinj postala tudi Marija, ki gospodari s približno dvesto hektarjev pretežno iglastih gozdov v predelu Kolovec na območju kamniške in domžalske občine in ob tem skrbi še za gozdove v lasti svakinje Nevenke Stare. Da je gospodarjenje strokovno, je pomembno tudi zato, ker je v njenih gozdovih zaledje pitne vode za Radomlje in okolico. Čeprav je lubadar v preteklih letih močno zdesetkal smreko, so gozdovi v dobri »kondiciji«. Za izvedbo del najema izvajalce, poleg delavcev zavoda za gozdove tudi sama nadzoruje izvedbo poseka ter gojitvenih in varstvenih del. Ker veliko časa preživi v gozdovih, njenim očem skoraj nič ne uide. Gozdarje večkrat opozori na kaj pomembnega, tudi na pojav lubadarja, ki ga od daleč ni videti. Iz mestne gospe je v nekaj letih postala prava gozdarska strokovnjakinja, ki se v gozdu dobro znajde. Odlično sodeluje z zavodom za gozdove, lovci in občinama, je članica društva lastnikov gozdov Tisa, udeležila pa se je tudi tečaja gojenja gozdov in krojenja lesa.