Zgodbe, vredne knjižne objave

"V preteklosti sem zaradi spletnih projektov poniževal vrednost knjige. Danes, ko opažam, da je množica mlajših avtorjev že izdala svoje prve knjige, se tega podcenjevanja sramujem in želim svoje najboljše besede pustiti na papirju," pravi Medvoščan Gregor Rozman.

Na Festivalu mlade literature Urška, ki je potekal v Slovenj Gradcu, so gostili najboljše mlade slovenske literarne ustvarjalce. Zmagovalec festivala pa je postal 34-letni Medvoščan Gregor Rozman, ki je sicer kot uradnik zaposlen na Občini Medvode.

Postali ste zmagovalec med slovenskimi mladimi ustvarjalci. S kakšnimi zgodbami?

Na natečaj Urška, na katerem sem sodeloval drugič zapored, sem poslal sedemnajst zgodb o Cruxu Ansati. Večina je nastala spomladi leta 2004, ko sem objokoval prenehanje telesnih stikov z lepotico, ki je tako postala nesmrtna muza (smeh). Rdeča nit zgodb o glavnem protagonistu Cruxu Ansati je simbolično prepletanje ankha, ključa življenja, simbola heteroseksualnosti in večnega življenja, po katerem je največji užitek in čudež človeka zalivanje zibeli življenja s tekočino življenja. Glavni junak, Don Kihot moderne dobe, predstavljen v nekakšnem viktorijanskem slogu izražanja, nikakor ne more najti primerne zibeli življenja, da bi mu uspelo kaj tako čudesnega, viteškega in krepostnega. Čutiti je, da v dobi hedonizma in hitrem menjavanju razvad uživa, toda resnica je drugačna. Propada v samoti, pozabljen, brez prenosa genskega zapisa z drugo na tretjo osebo in s tem zagotovitve večnega življenja.«

Nagrada za zmago na festivalu je natis knjige, ki bo izšla prihodnje leto. Imate zanjo napisane že vse zgodbe?

»V trenutnem osnutku knjige je devetnajst zgodb, ki jih bo treba še izpiliti. Rok oddaje osnutka smo določili za marec prihodnje leto. Do takrat se lahko zgodi še kakšen dodatek, da bomo tako pri okrogli številki zgodb.«

Pišete v dveh različnih slogih proze: klasičnem, s katerim ste sodelovali tudi na festivalu, in neposrednem, že kar vulgarnem. Vulgarnem v kakšnem smislu?

»Vulgarnem v tem smislu, da je morda neki skupini ljudi tak jezik sporen. Po Markizu, Puškinu in Bukovskem je bralce težko šokirati. Morda so največkrat negativno presenečeni le še brezmadežni ljudje, takih pa ni, kajti če v globalizirani liberalizaciji odnosov od teh odštejemo dvoličneže, je šokiranje bralne mase danes nemogoče.«

Pišete zgodbe. Predvidevam, da jih veliko preberete tudi od drugih avtorjev?

»Ne boste verjeli, toda v življenju nisem veliko bral. Vprašanje, če sem prebral več kot petdeset knjig. Zadnji knjigi, ki sem ju prebral, pa sta bili po priporočilu prijatelja, in sicer Gromačeva Črnec ter Vojnovićeva Čefurji raus.«

Kakšni so vaši načrti kot pisatelja v prihodnje?

»Moja dolgoročna želja je izdaja kratkoproznih »vulgarizmov«, po katerih sem bolj znan. Realno uresničljiva je izdaja zvočne proze v samozaložbi ali kot projekt s podporo slikarjev in oblikovalcev v Mladinskem kulturnem centru v Medvodah, s katerim že nekaj časa uspešno sodelujem na področju intermedialnih umetnosti. Zgoščenka bo vsebovala izpoved pol robota in pol človeka, ki ga petsto let po letošnji petstoti obletnici Trubarjevega rojstva najdejo v neki kleti pod ruševinami kot edinega preživelega, ki še razume slovensko. Skladno s Trubarjevim rekom Stati inu obstati pa ta umetni stvor zaradi posledic vojne nima več nog, da bi na njih stal. S temnim scenarijem projekta želim opozoriti na zanemarjanje rabe slovenskega jezika med angleško govorečo in slengovsko mladino.«