Glasovi fenomeni

Zima je spet zadihala tako, kot se spodobi za njeno ime. S ceste je pregnala kolesarje, tekače pognala na smučke in smučarje v vrste pred žičnice. Vse je spet na svojem mestu.

Visoke temperature so bile prejšnji teden glavni krivec, da so mi tisti najbolj zagnani začeli pisati in me spraševati, kdaj bomo Glasovi kolesarji začeli vaditi. Moji odgovori so bili enaki in vsi so omenjali pancerje, smuči, sanke in podobne športne rekvizite, ki so za ta čas primernejši kot pa bicikli. Edino, kar sem lahko dodal glede kolesarstva, je bilo to, da sem jih usmeril k serviserjem, ki v tem času vabijo, da jim na pripravo sezone pripeljete svoje ljubljence. Ko sem enemu od naših rekreativcev predlagal, da svojega hišnega ljubljenčka zapelje do servisa na tehnični pregled, mi je odgovoril, da v bloku nimajo psa. Potem ko mu je »kapnilo«, da sem mislil na njegovo kolo, mi je bil tako hvaležen za tako »posrečen« opis njegovega ljubljenca, da ga je nemudoma iz hladne kleti prenesel v ogrevan stanovanjski hodnik. Lepo umit, zloščen in patološko ohranjen se je gizdalinil v preddverju. Pisal mi je dolgo pismo, kako vsakih petnajst minut vstane s kavča in gre gledat, ali mu kaj manjka in ali slučajno potrebuje še kako potezo nežne ročice s krpico po karbonskem životcu. Na zid je naslonjen z zadnjo gumo, kjer je kolo pustilo čudovit črn odtis, ki je postal v bistvu prekrasna freska. Vse dokler te freske ni opazila žena in jo hitela s sočnimi komentarji in varikino na krpi drgniti z zidu. On je to slišal in kot opečen vstal s kavča ter butnil pred njeno obličje s svarilom, da v pričo njegovega kolesa pa že ne bo tako grdo govorila. Ko je opazil, da je bil »karbonc« nenadzorovano premaknjen za petnajst centimetrov proti kuhinji, se je odločil povesiti nos in s tem jasno pokazati zamero do lastne soproge. Ko je ona začela pretiravati z varikino in krpo je bilo jasno, da bo vsaj nekaj kapljic končalo na »brushpaintu« njegovega ljubljenca, kar bo sprožilo tako kemično reakcijo, ki bo za vedno pustila rane. Prebledel je ob tej misli. Zagrabil je lepotca in z njim stekel v otroško sobo, se zaklenil in objet z balanco na hčerini postelji počakal, da napad mine. Začel je celo razmišljati, da bi soprogo vrgel s proge, a je to misel ovrgel takoj, ko je zavpila: »Prid' na južno, je že fertik, če pa mi še enkrat nasloniš tale jajca na zid, boš tud ti fertik!« Medtem ko je plašno vstajal s hčerine postelje, je spotoma ugotovil, da je postala ženska, ki je zaljubljena v košarkarja. Misel na dejstvo, ki se zna kmalu zgoditi, da bo z zetom namesto kolesaril metal žogo skozi obroč v strgano mrežico, mu je vzela tek. Stopil je iz zaklonišča in kolo postavil na drugo stran ovarikinijenega zidu ter med gumo in zid vstavil prtiček z idrijsko čipko, ki je bila, odkar pomni, vedno obtežena s stacionarnim telefonom na omarici poleg vhodnih vrat.

Med kosilom je razmišljal o Gorenjskem glasu. Misli so mu begale od torkove do petkove številke, in ko je nehote povezal januar z evri, se je spomnil na letno naročnino časopisa in zavpil soprogi na levo uho vprašanje, ali je poravnala družinsko obveznost. Ta je zamišljeno odkimala, spustila žlico v enolončnico in odhitela pred predal s položnicami. Odprla ga je, prebrskala in z grozo ugotovila, da Glas še ni plačan. Z opravičilom, kakršnega on še ni slišal iz njenih ust, je dobil nalogo in sto sedemnajst evrov v žep, da naslednji dan takoj ob sedmih stoji pred okencem na Glasu. Kosilo je minilo v samih opravičilih in tako je tudi kolo dobilo svoje stalno mesto na hodniku.

Naslednje jutro je stal v vrsti pred okencem. Med čakanjem je spil zastonj kavico in ugotavljal, koliko je takih soprog, ki so pozabile na družinsko obveznost, ki se ji reče tudi plačilo letne naročnine na Gorenjski glas. Mična glasovka, ki je čakajočim kuhala kavo, je dejala, da je kap in dežnikov, ki so tudi darila za zvestobo, zmanjkalo, da pa lahko dobi knjigo, v kateri piše o mleku. Zarobantil je z vprašajem, zakaj nimamo nobene kolesarske knjige! Malce nejevoljen je odšel s potrdilom o plačani letni naročnini v žepu in knjigo v vrečki. Do doma se je že razveselil, saj je spoznal, kako lepo je bili naročnik Glasa in član njegovega športnega društva. Takoj ko je zaprl za sabo vhodna vrata stanovanja, je slišal krik: »Kva dela moja idrijska čipka pod tvojo gumo?!« Bil je krik razjarjene soproge. Potolažil jo je s plačano položnico in skuhala mu je zeleni čaj.