Na obisku pri kmetici leta

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 1. december 2008 / 06:00

"Nikoli se nisem sramovala, da sem kmetica. Na to sem celo ponosna," pravi Štefka Pavlin s Police pri Naklem, letošnja kmetica leta.

Z možem sta kmetijo, preden sta jo predala hčerki Andreji, skupaj obdelovala 41 let. Koliko se je v tem obdobju spremenila kmetija, način kmetovanja …?

»Razlika je res velika. Nekdaj je bilo v hlevu prostora le za deset govedi in dva konja, pridelovali smo tudi repo in proso, vsak dan vozili v hlev svežo krmo, na roke pleli njive … Danes kmetija obsega 26 hektarjev kmetijskih zemljišč in 22 hektarjev gozda. V hlevu je 25 krav molznic in še približno toliko ostale mlade živine ter od štiristo do petsto kokoši nesnic, na leto vzredimo še okoli 120 prašičev. Od letne količine 150 tisoč litrov mleka ga več kot polovico predelamo doma, ostalega prodamo v Ljubljanske mlekarne. Pridelujemo tudi zgodnji in pozni krompir ter zelenjavo – zelje, peso, solato, korenček … Več kot polovico pridelkov prodamo doma na kmetiji.«

Je bilo včasih življenje na kmetiji kljub obilici dela bolj prijetno kot danes?

»Čeprav je bilo treba trdo delati, se mi zdi, da so bili odnosi veliko bolj odkriti, pristni … Dana beseda je nekaj pomenila. Danes še napisano včasih nič ne velja.«

Tudi danes se na kmetiji tako kot nekdaj ukvarjate z različnimi dejavnostmi …

»Kupcem, ki pridejo na kmetijo, želimo ponuditi čimveč različnih pridelkov in izdelkov, to je tudi razlog, da imamo več dejavnosti. Ponudimo jim lahko mleko in mlečne izdelke, zelje, krompir, jajca, zelenjavo … Poljščin oz. zelenjave pridelujemo le še toliko, kolikor jih lahko prodamo doma. Nekdaj smo imeli tudi sedem, osem hektarjev krompirja, zdaj ga je več kot polovico manj.«

Je za prodajo na domu pomembno zaledje Kranja?

»Res imamo odlično lokacijo - blizu Kranja in blizu ceste, vendar je poleg tega pomembno še marsikaj drugega: ponudba, kakovost izdelkov, pristop do ljudi …«

Na kmetiji se ustavljajo tudi izletniki. Kaj jim pokažete?

»Pokažemo jim predelavo mleka, jim postrežemo z mlečnimi izdelki, predstavimo muzej mlinskih kamnov na prostem ...«

Kmečke žene ste se organizirale, najprej v aktive, nato v društva. Zakaj?

»Ja, nekako smo se počutile zapostavljene. V okviru društev se izobražujemo, se družimo, hodimo na izlete, na kulturne prireditve, telovadbo, plavanje, se pogovarjamo o kmetijskih in vsakdanjih problemih ...«

Kakšen je danes položaj kmečke žene?

»Kmečke žene smo si različne. Tista, ki je pogumna in samozavestna, si je izborila svoj položaj in ni zapostavljena, a veliko je še kmetij, kjer je kmečka žena dejansko potisnjena ob rob, nima besede pri odločanju, ni pokojninsko in invalidsko zavarovana. Če je na kmetiji premalo dohodka, je običajno ženska tista, ki ni zavarovana.«

Včasih je veljalo, da kmečka žena tudi ne more na dopust …

»To je odvisno od ljudi. Tista, ki gre rada na dopust, si to tudi privošči. Spominjam sem, kako sva z možem šla na dopust, pa sta tedaj hčeri, ki sta bili še zelo mladi, vse postorili, le moja mama ju je malo nadzorovala.«

Kaj vas pri kmetovanju najbolj moti?

»Delovna ura je na kmetiji še vedno slabše plačana kot v drugih službah. Mladi to vidijo in to je tudi razlog, da na marsikateri kmetiji opustijo kmetovanje in si poiščejo zaslužek v donosnejših dejavnostih.«

Pri vas so »tamladi« zagnani …

»Hvalabogu! Oba, hčera in mož, delata doma na kmetiji, »vrgla« sta se v predelavo mleka.«

S predelavo se verjetno zasluži kakšen evro več …

»Vsekakor! Surovina nima cene. Trgovci radi sami zaslužijo. Poglejte ceno mleka pri kmetu ali v trgovini! Razlika je velika.«

Zveza kmetic Slovenije vas je razglasila za kmetico leta. Kaj vam to pomeni?

»Ob delu na kmetiji sem z razumevanjem družine vedno našla čas tudi za delo zunaj kmetije - v organih kmetijske zadruge, v aktivu in društvu kmečkih žena, turističnem društvu, društvu upokojencev, društvu za osteoporozo, na občini, sodelovala sem tudi pri ustanovitvi zveze kmetic. Včasih si človek misli, ali je vredno za to tratiti čas, a ko ugotovi, da je to nekaj, kar dela z veseljem, s srcem in z dušo, pozabi na čas, tudi na kakšen strošek … In je še toliko bolj vesel vsake pohvale, priznanja – tudi naziva kmetica leta. Nikoli me ni bilo sram, da sem kmetica. Na to sem celo ponosna.«