Kako izstopiti iz začaranega kroga nasilja

Besedilo: Metja Stritmar
Kategorija: GG Plus / petek, 28. november 2008 / 06:00

Zavod Emma se sprogramom pomoči žrtvam nasilja ukvarja od leta 2000. Program je namenjen posameznicam in posameznikom z izkušnjo nasilja, tudi širšemu krogu ljudi, ki jih problematika zanima, ki se jih dotika in se želijo na tem področju izobraževati.

V Zavodu Emma brezplačno strokovno pomagajo žrtvam nasilja, ki jih lahko pokličejo na številko 080 21 33. Pogovarjali smo se z eno od njegovih ustanoviteljic dipl. socialno delavko Dževado Popajo.

Pri zaščiti žrtev nasilja je obstoječi sistem v Sloveniji dokaj neučinkovit. Dogaja se, da žensk na institucijah ne poslušajo, jim ne verjamejo in jih ne jemljejo resno. Reagira se prepočasi in premalo odločno. Takšno je bilo stanje glede na izjavo nevladnih organizacij leta 2006. Ali je stanje, sedaj, dve leti kasneje kaj drugačno?

"Na področju nasilja v družini se je spremenilo to, da je bil februarja letos sprejet zakon o preprečevanju nasilja v družini. Glede tega pravkar potekajo izdelave protokolov o postopku na posameznih ministrstvih.

Na Zavodu Emma si še naprej prizadevamo za spremembe izhodišč in uveljavljanje dobre prakse strokovnih delavk/cev do žrtev nasilja. Kljub zakonu velikih premikov še ni zaznati."

Institucije v Sloveniji nimajo izdelanega mehanizma za prepoznavanje nasilja v družini in v praksi jih zaznajo šele takrat, ko so razmere za žrtev zelo nevarne. V kolikšni meri se vpraksi srečujete znavedenimi dejstvi?

"Velikokrat! Naš “rekord“ je ženska, ki je zelo hudo nasilje v vseh oblikah doživljala dvaindvajset let in se je lani obrnila na nas. Pri prepoznavanju nasilja je pomembna senzibilizacija strokovne in laične javnosti glede prepoznave nasilja, ter ozaveščenost o tem, da je nasilje v družini družbeni problem, ne pa problem posameznikov. Ozaveščati je treba ljudi, kako ravnati in na koga se obrniti vprimerih, ko zvedo za nasilje ali so celo sami žrtve."

V knjgi Roddy Doyle Ženska, ki se je zaletela v vrata, je opisana vsa groza, trpljenje in posledice, ki jih doživi žrtev nasilja. Ko ženska pride k vam in po določenem času prekine nasilni odnos, v katerem živi, ko že na videz izstopi iz začaranega kroga nasilja, se zgodi, da se spet vrne na začetek. Koliko je tistih žensk, ki se po vsej ponujeni pomoči in podpori spet vrnejo k nasilnemu partnerju?

"Na žalost je kar nekaj povratnic, a žal ni statističnih podatkov. Vendar vem, da to število ni zanemarljivo. Glede na vse programe, ki obstajajo za ženske kot pomoč žrtvam nasilja, vidim problem nekje drugje. Tu je ključna ekonomska odvisnost, stanovanjski problem. Kam naj ženska odide, ko zapusti varno hišo? To predstavlja problem, prav tako se srečuje z vprašanjem, kako preživeti z eno plačo. Vemo, da so matere samohranilke najbolj ogrožena skupina prebivalstva. To je en razlog, da se ženska, ki je žrtev nasilja, spet vrne k nasilnežu. Drugi vidik je, da žrtev ni predelala svojih čustev, spet se je vpela v odnos z nasilnim partnerjem, ki ji morda celo obljublja, da se bo poboljšal, spremenil. Seveda se prej ali slej nasilje ponovi. Žal obstaja določeno število uporabnic, ki se že vrsto let vključujejo v različne oblike pomoči žrtvam nasilja, vendar se vrtijo v začaranem krogu z istimi ali drugimi nasilnimi partnerji. Naši programi dela z ženskami, žrtvami nasilja, so naravnani tako, da ženske za vedno izstopijo iz nasilja, da se postavijo na svoje noge in zaživijo v nenasilnih odnosih."

Znano je, da velika večina žensk kljub vsakodnevnemu trpljenju leta in leta ostaja v odnosu z nasilnim partnerjem. Kaj vse so vzroki, da ne prekine takega sobivanja?

"Odgovor je v njenem osebnem subjektivnem zaznavanju in interpretiranju preteklosti in sedanjosti. Zakaj ženska ostaja znasilnežem ali alkoholikom, lahko razumemo samo, če upoštevamo vse faktorje, ki so vplivali na njeno življenje dotlej, skupaj z njeno vzgojo. Med najpomembnejšimi elementi, ki so oblikovali njeno dojemanje, so družina, izobrazba, religija in okolje. Potem so še ekonomska odvisnost, zanikanje, pomanjkanje podpore, izolacija, odziv družbe … Gre za dinamiko nasilja, ki jo je potrebno razumeti."

Kdo so ljudje, ki pokličejo na krizni telefon Zavoda Emma?

"Kličejo dekleta in ženske, ki so preživele spolno zlorabo ali druge oblike nasilja, fizično, psihično ... pa tudi tiste, ki to še vedno doživljajo, bodisi vzakonu ali kako drugače. Mnogokrat se srečujemo prav s spolnimi zlorabami, tudi nad otroki. Pri nas jim pomagamo tako, da jih vključujemo v različne institucije in programe, s katerimi se povezujemo. Če gre za otroke, se v obravnavo in pomoč po navadi vključijo Svetovalni centri za otroke in mladostnike, Pediatrična klinika, Centri za socialno delo in drugi strokovnjaki, ki delujejo na tem področju v vladnih ali nevladnih organizacijah."

Veliko je primerov, ko je bila neka oseba v otroštvu spolno zlorabljena in je dogodke potisnila globoko v podzavest. Ko je že odrasla, pa jo je kakšen dogodek spomnil, kaj se ji je zgodilo. Verjetno je kar nekaj takih primerov?

"Nekatere ženske se ob posebnih dogodkih v življenju spomnijo na spolne zlorabe, ki so jih doživljale v otroštvu. Značilen je primer ženske, ki je klicala na krizni telefon. Povedala je, da je stara 50 let, da se je ob rojstvu vnukinje spomnila, da jo je oče spolno zlorabil. Povedala je, da je oče lani umrl, da mu ne bo nikoli oprostila. Vključila se je v skupino za samopomoč, ki deluje na Zavodu Emma. Ko je bila Ana stara dvanajst let, jo je spolno zlorabil dedek. Morala je gledati, kako mastrubira in mu pri tem pomagati. Ana je sedaj odrasla in poročena, ima tri otroke. Zadnji dve leti preživlja hude nočne more, kaže odpor do spolnosti, je depresivna in komaj prebije iz dneva vdan. Odločila se je, da možu in staršem pove o spolni zlorabi v otroštvu. Starši ji ne verjamejo, mož pa je mnenja, da mora pozabiti in živeti naprej. S starši je prekinila stike, trpijo njeni otroci, ker ne vidijo babice in dedka. Ana je poiskala pomoč psihologa, psihiatra in pomoč raznih svetovalcev. Rezultat je bil, da je dobila antidepresive, o spolni zlorabi se ni pogovarjala."

Kako je pri nas kar se tiče zakonodaje? V nekaterih državah, denimo v Združenih državah Amerike, spolna zloraba, ki je bila storjena v otroštvu, nikoli ne zastara.

"Nova kazenska zakonodaja, člen 111 Kazenskega zakonika govori, da se upošteva specifičnost kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni osebi, saj je zakonodajalec opredelil, da rok za zastaranje kazenskega pregona ne more izteči pred potekom petih let od polnoletnosti oškodovanca."

Večina spolnih zlorab se na žalost dogaja v družini, ki naj bi najbolj varovala otroka. Storilci so bližnji ali daljni sorodniki. Vem za primer, ko sta oče in mama z dvema mladoletnima otrokoma gledala filme s pornografsko vsebino. Skupaj so sedeli na kavču v dnevni sobi in gledali. Staršem se to ni zdelo nič spornega. Ali je naša družba dovolj seznanjena s tem, kaj vse je spolna zloraba?

"Seveda gre v tem primeru za spolno zlorabo. Problem je, da ljudje niso dovolj informirani, kaj vse je definirano v zakonu kot spolna zloraba. O tem je potrebno ljudi ozaveščati in jih izobraževati. Prav tako otroke. Spolna zloraba so lahko tudi besede, namigovanja na spolnost ipd."

Odrasle osebe z izkušnjo spolne zlorabe težko govorijo o sebi, verjetno je otrokom še mnogo težje?

"Otroci zelo težko spregovorijo o spolnih zlorabah, predvsem s svojim obnašanjem (znaki) opozarjajo, da je nekaj hudo narobe. Pristop do takih otrok je potreben zveliko mero občutljivosti in strokovnega znanja, saj otroku lahko naredimo več škode kot koristi. Ti otroci potrebujejo varen prostor in čas, da vzpostavijo zaupanje do odraslih. Večinoma otrok sam izbere odraslo osebno, ki ji zaupa in ji nekako pove. Tisti hip, ko otrok spregovori, je treba ustrezno reagirati in se povezati z institucijami, ki lahko ponudijo pomoč. Bistvo je, da otroka takoj zaščitimo in ga ves čas imamo v “enem kosu“."

Pot, ki pripelje do kaznovanja storilca, je verjetno zapletena in dolga?

"Ob sodni obravnavi mora otrok skozi ves dolgotrajni postopek, govorimo o tako imenovani sekundarni viktimizaciji žrtve. Čeprav je bil dosežen napredek, tako da otrokovo izpoved sedaj posnamejo in posnetek predvajajo, tako da otroku ni treba kar naprej obnavljati za njega travmatičnih dogodkov. Vendar so, govorim iz zornega kota izkušenj, ki jih imamo v Zavodu Emma, vsaj ob obravnavah spolnega nasilja nad dekleti in ženskami, ti primeri na sodišču “padli“. Storilci niso bili obsojeni zaradi pomanjkanja dokazov. V zvezi sto vrsto nasilja pri nas ni dobre prakse. Žrtve spolnih zlorab so s strani nudenja psihološke pomoči obravnavane simptomatsko. Nihče se ne ukvarja s spolno zlorabo kot nasiljem, dejstvom, da je zloraba povzročila posledice in da je za vse to nekdo odgovoren. Storilec, seveda. Sicer nekatere nevladne organizacije nudijo pomoč ob tovrstnem nasilju, vendar ni specializirane ustanove. Obravnava in postopki so v fragmentih, ni celovite, ustrezne pomoči. V Zagrebu denimo, obstaja specializiran center za otroke, žrtve spolnih zlorab, kjer otroci dobijo celovito pomoč."

Ali menite, da bi bil tak center nujno potreben tudi vnaši državi?

"Obravnava žrtev nasilja in spolnega nasilja je sedaj razpršena med nevladne in vladne organizacije. Menim, da so navedene teme pri nas še vedno tabu teme, zato tudi ni izrazitih pozitivnih premikov. Žrtve dobijo povratno informacijo, da se jim ne verjame, da ni materialnih dokazov, da naj pozabijo. Veliko žensk spolnega nasilja ne prijavi prav zaradi tega, še bolj je zadeva občutljiva vprimeru, ko je žrtev spolnega nasilja otrok."

25. november je mednarodni dan proti nasilju nad ženskami. Lani je bil slogan, da je vsaka peta ženska žrtev nasilja. Kaj bi veljalo izpostaviti ob letošnjem dnevu?"

"Da je še zmeraj nasilje v vsaki peti, če ne tretji družini."