Podobna njegovi mami (33)

Katarina je gledala Matjaža in glasno razmišljala, s kakšno lahkoto prešuštvuje. Nekaj časa je molčala, potem pa začela s pripovedovanjem.

»Sem rekla njegovi, da ga jaz na njenem mestu ne bi spustila na tole štirinajstdnevno srečanje, ker bo namesto seminarjev zabaval predavateljice.«

Nagnila je kozarec s pomarančnim sokom.

»Mislim ... Še z avtobusa nismo stopili, sta se že zavohala. Takoj po prvem predavanju sem ga že imela za vratom z njegovim 'prosim, ne povej moji'.

Če ne bi nič rekel, ga morda sploh ne bi opazila, je bil pa taka 'faca', da me je še dodatno opozoril. Kakšni osli znajo biti včasih moški. Pa kaj me briga, kaj dela on v prostem času.«

Prižgala je cigareto.

»In veš, kaj je najbolj smešno pri vsem tem? Da je tale gospodična, s katero se tako zavzeto liže pri sosednji mizi, njena kopija. Ko bi si našel vsaj drugačno, ne pa da še smeh spominja na njegovo.«

Mirno sem odvrnila: »Ponavadi je tako, da iščemo v ljudeh neke lastnosti, poteze, ki nas pritegnejo, se nam zdijo zanimive in velikokrat naslednji ali naslednja ravno zaradi tega lahko spominja na prejšnjega oziroma prejšnjo. Mislim, da se tega sploh ne zavedamo, dokler nas kdo na to ne opozori. Te to moti?«

»Bi me, če bi imela recimo moškega, kjer bi me ljudje prevečkrat primerjali z njegovo bivšo ali katero njegovih bivših.«

Nasmehnila sem se.

»Meni je to vseeno. Razen če bi nekje naletela na takega, kot je bil Matej. Se ga spominjaš? Maja mu je ušla, ker se je nažrla njegovih otročarij, on pa je potem kar kakih pet let iskal novo Majo. Katastrofa.

No ja, sploh pa je Matjaž znan po tem, da rad skače čez plot in mene te njegove seminarske romance sploh ne presenetijo več.«

»Jah, je že tako, da domači ponavadi zvedo zadnji,« je pripomnila Katarina, prižgala že tretjo cigareto in nemo strmela predse.

Od takrat je minilo kar nekaj časa.

Matjaž in takratna njegova nista več par. Baje ga lahko srečate na različnih internetnih portalih, kjer se' zabava', če temu lahko tako rečemo. Nima želje po resni punci, pa čeprav jih ima že krepko čez trideset.

Katarina pa je pred kratkim naletela na ločenca, z dvema majhnima dečkoma – tri in pet let. Na srečo spada moški med odstotek srečno ločenih. Tip je odvetnik in je vedel, kakšne pravniške vzvode bo uporabil, da njegova sedaj bivša žena ne dela problemov.

Pred nekaj dnevi me je poklicala, da me povpraša, kako sem, kaj počnem, če se bom kaj poročila.

»Ljubica moja, saj veš, da to ni moje področje. To mi ni dišalo pri 24-tih, pa mi sedaj tudi ne. Pa ti? Kako kaj tvoj novi moški? Te je že predstavil otrokom?«

»Ne še. Je pa zadnjič njegov petletnik videl mojo fotografijo …«

»In?«

»Vprašal ga je, kdo sem in ko mu je razložil, da sem njegova prijateljica, je veš kaj mali prijavil?«

Katarina se je zasmejala v slušalko.

» ... da sem podobna njegovi mami …«

»In??«

»Zaenkrat nič. Če pa se bom nekega dne zbudila 'preveč podobna', bom pač odšla.«