Bleščeči zvoki pihal, trobil in tolkal

Koncerti Aede in umetniškega programa ARS-Zvoki in barve Brda v Kranju se nadaljujejo; tokrat (15. novembra) je nastopil edinstveni orkester Slovenske policije na ekskluzivnem koncertu. Solisti so bili inštrumentalisti iz orkestrovih vrst: trobentač Matej Bovhan, (sopranski) saksofonist Jurij Cizej, pevec Matjaž Mrak in "zvezda" večera - sopranistka Vera Danilova. Vse skupaj pa je bilo cel večer, v enem samem zamahu, brez premora v rokah maestra Milivoja Šurbka.

Dvorana je uglašena, občinstvo in izvajalci so pripravljeni, skoraj profesionalna infrastruktura novega (tudi glasbenega) Kongresnega centra na Brdu je uigrana in koncerti se lahko nadaljujejo. Tudi pod taktirko dveh takih mož, kot sta npr. direktor JGZ Brdo dr. Iztok Purič in umetniški vodja Aede/Ars Brdo, naš, še vedno vodilni tenorist Jurij Reja s številnimi sodelavkami. Tokrat nas je naš edinstveni (50-članski) orkester Slovenske policije, godba simfoničnih in drugih pihal, trobil in tolkal pod umetniško taktirko nenadkriljivega maestra Milivoja Šurbka popeljal v svet izvirne in prirejene operne, operetne in filmske glasbe, slovenske popevke in orkestrske uspešnice različnih avtorjev. Zelo uspešno in intonančno natančno ter presenetljivo tonsko homogeno se je začelo s priredbo popularne uverture k Verdijevi operi Nabucco. In potem je teklo v izmenjajočem se programskem ritmu vse do konca: po Rossinijevi ariji Rosine, Straussovem Csardasu in ariji »Mein Herr Marquis/Moj gospod Markiz« (oboje iz Straussove operete Netopir) in ariji »Glitter and be gay/Bleščeč in radoživ« - vse v izvedbi sopranistke Vere Danilove, so bila na vrsti še druga dela. Orkestrsko smo slišali še (del-finale) uverturo William Tell G. Rossinija, del Hornerjeve filmske glasbe The Mask of Zoro z zdaj že drugič slišanim solom trobentača Mateja Bovhana.

Od orkestrskih priredb, ki jih na tem koncertu očitno ni manjkalo, je bila tu še filmska glasba Bojana Adamiča Jara gospoda. Pevski solist Matjaž Mrak pa si je z mikrofonom pomagal do dveh priredb slovenskih popevk (J. Privšek, Mati bodiva prijatelja in J. Robežnik/E. Budau/L. Krajnčan, Pegasto dekle). Prav ta (mikrofon in sicer kvalitetno ozvočenje) pa se niso čisto nič kaj spodobno obnesli do občinstva, saj za dvorano Grandis na Brdu že ugotavljamo, da je akustično skoraj identična snemalnemu studiu. Zato pa je prijetno presenetil solist na sopranskem saksofonu iz orkestrovih vrst Jurij Cizej, ki je več kot bravurozno odigral eno redkih tovrstnih del za svoj inštrument in spremljevalni pihalni orkester Oro našega mojstra Bojana Adamiča. Star makedonski ali kar balkanski (folklorni) ples je mojster obdelal bravurozno in kontrastno, z odličnim poznavanjem obravnavanja tematike in inštrumentarija. Solist Cizej je tukaj dodal še izvedbeno piko na i in s tem do neke mere presegel tudi samega sebe; če seveda spet odmislimo že omenjeni (in moteči) zvokovni ojačevalec.

Še drugo programsko izvirno odmerjeno delo Pigovatova Judovska rapsodija (spet s trobentarskim solom Mateja Bovhana in še drugim prispevkom nenapisanega solista na basovskem klarinetu) pa še vedno ni bila dokončna podoba tega koncerta, saj se je mojster Šurbek nadgradil prisotno in polnoštevilno ter hvaležno občinstvo še z dvema dodatkoma: spet priredbo bratov Avsenik (Slavka in Vilka A.) valček Spomin in še drugo (Adamičevo) izvirno skladbo, učinkovito polko Tra, ta, ta. Pri tem se je solistka Vera Danilova izkazala za povsem suvereno interpretinjo koloraturnih sopranskih vlog. Tukaj tudi njej ni mogel do živega mikrofon in ojačanje njenega in orkestrovega glasu, kar je bilo morda še najbolj kritično tudi za poslušalce prvih vrst dvorane. Njene interpretacije in dikcija različnih (izvirnih) jezikov so dale znova vedeti, da imamo pred seboj mlado umetnico, pevko velikega formata. Morda je bila pri vsem tem še najmanj izkoriščena solistična trobenta Mateja Bovhana, ki bi se ga dalo vnaprej (tako kot še katerega inštrumentalista iz orkestrovih vrst), še bolje izkoristiti. Pa o tem še kdaj drugič! Pevec Matjaž Mrak seveda sodi izključno na zabavno glasbeno področje, kjer z bogatimi izkušnjami na tovrstni sceni z različnimi poustvarjalnimi žanri, vedno zna dodati tisti kanček izvirnosti, ki ga tudi na tem poustvarjalnem glasbenem področju več kot pričakujemo; sicer pa to ne bi bila zabava! Za največje presenečenje ob Veri Danilovi pa velja tokrat saksofonistu Juriju Cizeju, ki se je kljub samo enemu (zahtevnemu) solističnemu vložku, izkazal za solista velikega formata. Poseben format omenjenega večera pa je bil sam dirigent, maestro Milivoj Šurbek. Poznamo ga iz različnih (dirigentskih) vlog – od opernih do univerzitetnih pedagoških -, kjer je v zadnjih desetletjih tudi na omenjenih področjih (slovenskega) godbeništva dodal le-temu povsem profesionalne (glasbene) kriterije; ne le v omenjenem orkestru, pač pa tudi v sosednjem, orkestru Slovenske vojske. Njegovo dirigiranje je bilo tudi tokrat veliko več: bilo je to prava umetnost.

Po eni strani je bil to večer orkestra samega in s tem posredno tudi maestra Milivoja Šurbka, spet po drugi pa je bil to večer kar treh in še nekaj solistk in solistov, nazadnje pa je seveda vse skupaj izzvenelo v plemenitem tonu pihal, trobil in tolkal, ki se tako posrečeno združujejo v godbi oziroma pihalnem orkestru. Gre seveda za povsem profesionalni sestav omenjene zasedbe, za sestav, ki ima ob številni podpori mnogih slovenskih ljubiteljskih tovrstnih sestavov (z zgodovinskim pedigrejem v času 2. svetovne vojne na Slovenskem, 1941-45) pa vse do poklicnega in vertikalno zgrajenega slovenskega šolskega sistema, čigar temelj je v zadnjih desetletjih tudi naš orkester Slovenske policije (ust. 1948, torej z več kot 60-letno tradicijo). Ne samo zato, pa tudi, ker ima vendarle omenjeni orkester v svojih vrstah tako redka (povsem profesionalna) glasbila simfoničnega orkestra, kot so npr. oboe, fagoti, basovski klarinet, marimba, timpani, … zveni njegova glasba povsem drugače, kot pa smo običajno tega navajeni, ko slišimo pihalni orkester - godbo. Zato včasih zvenijo te izvedbe (povsem drugače), pa vendarle skoraj enako ali včasih celo boljše od izvirnikov. Še najbolj pa je to slišati v tistih delih, ki so izvirna za to koncertno zasedbo. Tudi tokrat je bilo le-teh kar nekaj, zato ni čudno, da je tudi programski izbor več kot zdržal. Tudi morebitne ovire med resno in zabavno glasbo so bile nekako premagane, razsežnost in izrazna moč ansambla pa zato še večja. Nič čudnega, da so ga tako po zasedbeni strani kot izvedbeni plati, še zlasti pa po slišanem, povsem upravičeno poimenovali za »ekskluzivni« (tj. prvovrsten, poseben, nezdružljiv s čim /drugim/, …). Očitno so in bodo postali omenjeni koncerti na Brdu vedno bolj zaščitna znamka le-tega.

Tudi zato lahko že sedaj, slab mesec dni pred naslednjim, 3. koncertom Aede, novih zvokov in barv Brda, povsem optimistično pričakujemo napovedani nastop orkestra Big band RTV Slovenija s pevsko solistko Alenko Godec in šefom dirigentom Lojzetom Krajnčanom (13. decembra 2008); tedaj seveda v že povsem novi in izključno zabavni in popevkarski glasbeni luči.