Mir s seboj

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 13. julija

Ko sva se z Andrejem vrnila z večerje in večernega sprehoda, je bila že trda tema. Usedla sva se pred šotor in opazovala meglico nad Kolpo, ki je bila v luninem soju dobro vidna. Nisem se mogla, ali, bolje rečeno, nisem se želela premagati in sem zaplavala v kristalno čisti reki. Bilo je kot v raju.

Prvič sem občutila prednost obrite glave. Ko sem glavo pomolila iz vode, sem jo podzavestno stresla, kot bi še vedno imela dolge, košate in od vode težke lase. Šele, ko se ni okrog mojega obraza in vratu ovil niti en moker las, sem se spomnila, da las pravzaprav sploh nimam. In to je v dani situaciji velika prednost.

Zlezla sem v spalno vrečo k Andreju, ki je že najmanj uro trdno spal, in poslušala enakomerno dihanje vode. Prav ničesar na tem svetu nisem pogrešala in prav ničesar drugega si nisem želela. Razen, se razume, zdravja.

Preden sem zaspala, sem v mislih obnovila izkušnje Louise L. Hay, ki jih je opisala v knjigi Moč je v tebi. Takole pravi: »/…/ Preden sem šla spat, sem se zahvalila sama sebi za vse, kar sem podnevi naredila. Rekla sem si, da bo proces zdravljenja potekal v mojem telesu tudi med spanjem in da se bom zjutraj zbudila spočita, sveža in dobrega počutja. Ko sem se zjutraj zbudila, sem se zahvalila sebi in svojemu telesu za delo, ki je potekalo ponoči. Izrekla sem afirmacijo, da sem se vsak dan pripravljena razvijati, učiti in spreminjati, ne da bi gledala nase kot na slabega človeka. Trudila sem se tudi za razumevanje in odpuščanje. /…/ Moje postopoma naraščajoče razumevanje mi je omogočilo, da sem sprožila proces odpuščanja. /…/ Ko sem si odpustila, sem si začela zaupati. Spoznala sem, da življenju in drugim ljudem pravzaprav ne zaupamo zato, ker ne zaupamo sebi. Ne zaupamo svojemu višjemu jazu, da bo v vseh situacijah poskrbel za nas /…/. Končno sem si dovolj zaupala, da bom pazila nase, in spoznala sem, da se z večjim zaupanjem tudi bolj ljubim. Moje telo se je zdravilo, pa tudi srce. /…/ Poleg tega sem bila dodatno nagrajena z mlajšim videzom. Ljudje, ki so prihajali k meni po nasvete, so bili pripravljeni na razvoj. Izredno so napredovali, ne da bi jim bila pravzaprav sploh kaj rekla. Zaznali so in čutili, da živim zamisli, ki jih učim, zato so jih lažje sprejeli. Seveda so dosegli velike uspehe. Začeli so kakovostnejše živeti. Ko na notranji ravni sklenemo mir s seboj, življenje steče mnogo bolj uglajeno in zadovoljivo. Kateri osebni nauk sem pridobila s to izkušnjo? Spoznala sem, da imam moč spremeniti svoje življenje, če sem pripravljena spremeniti svoje mišljenje in sprostiti vzorce, ki so me držali ujeto v preteklosti. Dala mi je notranje vedenje, da z resnično pripravljenostjo lahko dosežemo neverjetne spremembe v umu, telesu in življenju.« (Se nadaljuje.)