Iz starih časov: Tavčar o Trubarju

»Ta prostor odkazujemo danes spominu Primoža Trubarja! Majhen je, skromen je, in še celo v Ljubljani je bolj skrit, tako da bo kamen, katerega postavljamo tri sto let po Trubarjevi smrti, stal nekako v zatišju in da ga bo videl le oni, ki ga bo nenehoma videti hotel! Čemu bi prikrivali, da je ime Primoža Trubarja tudi pri mnogih njegovih prijateljih vzbujalo neko sramežljivo bojazljivost in da jo še danes vzbuja. V svojo sramoto priznajmo, da živimo še vedno v časih, ko bi spomenik Marka Pohlina razvnel mnogo več navdušenja, nega ga razvnema spomenik Primoža Trubarja! Marku Pohlinu bi naši oficialni pevci peli himne, da bi odmevalo do neba, dočim so se danes razšli, kakor bi jih na svetu ne bilo!«

Z gornjimi besedami je Ivan Tavčar začel svoj govor ob polaganju temeljnega kamna za Trubarjev spomenik v Ljubljani, 8. septembra 1908. In pompozno, kakor je samo on znal, nadaljeval: »Vzlic ti bojazljivosti postavil se bo spomenik Primožu Trubarju! Ker imamo že toliko spomenikov v deželi, bila je sramota, da ga Trubar ni imel, ker je bil vendar eden prvih sinov naše zemlje, na katerega je po vsi pravici ponosna slovenska domovina. Vzlic temu pa bodeta spomenik, kadar bo stal, obdajala strast in sovraštvo! Marsikdo bo menil, da dela Bogu dopadljivo dejanje, če meče blato na kamen, ki bode kazal lice slovenskega reformatorja. Obilo jih je med nami, ki vzorno žive po Kristusovih naukih, kateri pa vendar nikomur ne odpuščajo; posebno onim ne, ki jih nikdar žalili niso. Stoletja nazaj sega njihova jeza, sega njihovo sovraštvo! Dasi je Primož Trubar že davno prestal sodbo pred našim Bogom, ga njegovi sovražniki še vedno sodijo in obsojajo! To sovraštvo je krivično: tudi za Trubarjem so ostala njegova dela. A od njegovega reformatorstva ni ostalo ničesar, in danes, ko imamo toliko izvrstnega katoličanstva v deželi, lahko izrečemo: kot slovenski protestant je živel Trubar brez uspeha! Čemu torej nevredno to sovraštvo.«

Tudi iz teh besed vidimo, da so bili pred sto leti, ob 400-letnici Trubarjeve smrti, slovenski duhovi ob obujanju njegovega spomina še močno razdeljeni. Tudi Tavčar ga je slavil predvsem zato in tako, da je speljal vodo mlinarjevega sina Primoža na svoj politični mlin. Slavil ga je kot književnika, izničenja njegovih verskih prizadevanj pa ni posebej obžaloval, ko je nadaljeval, kot sledi. »Ostala pa so blagoslovljena dela za Primožem Trubarjem, dela, katera so globoko brazdo zaorala v narod slovenski. Trubar nam je ustanovil književni naš jezik, ustvaril nam je slovensko knjigo. In dokler se bo odpirala ta knjiga, zvenelo bo ime Primoža Trubarja po slovenskih deželah, in nobena sila ne udušila tega zvenenja! Dasi visoko spoštujemo moža, ki je za svoje prepričanje trpel ter užival grenki kruh pregnanstva, dasi sta nam svobodna beseda in svobodna misel čez vse sveti, postaviti hočemo ta spomenik le možu književniku, zasnovatelju slovenske knjige, katera edina je dvignila naš narod iz teme in spanja!«