Moj stari oče Luka

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. november 2008 / 06:00

Stopinje skozi preteklost

Tudi to, da je bila Francka bolj hladna, kot si je Luka želel, ga je nenehno grizlo in o svojih tegobah je na njemu lasten način pogosto pomoževal. Pogovor z Marjano, ki je pravkar postala vdova, je ponavadi potekal v podobnem dialogu:

Luka: »Marjana, kako se kaj imaš?«

Marjana: »Kar dobro mi gre.«

Luka: »Jaz pa bolj tako. Doma imam gorko peč, pa gor ne smem.«

Njegove prispodobe so bile že na meji literarnega. Nikoli se ni izražal na prostaški način, zmeraj je pogruntal pot, kako svoje misli povedati lepo in dopadljivo.

Po Franckini smrti je Luka vneto iskal novo nevesto, ki bi mu delala družbo. Včasih ga je tudi za tri dneve »zmanjkalo«, zlasti ko jo je mahnil na Idrijsko. Fridova žena Vika je bila doma iz Otaleža, všeč mu je bila in kar mislil je, da so vse Taminke fejst babe.

Velikokrat se je vrnil razočaran, saj je spoznal, da so ženske postale preračunljive. Bolj kot za »ljubezen« se jim je šlo za grunt, tega pa je on že zdavnaj prepisal na sina. Zanimivo je bilo, da je to dejanje prav zaradi osamljenosti kdaj tudi obžaloval …

Ko je bil star že 85 let, se je še zmeraj vozil s kolesom. Za vedno večji promet mu ni bilo dosti mar, saj je s stranske ceste zapeljal na glavno tako, kot je bil že od nekdaj vajen: ne da bi pogledal na levo ali desno. Miličnik ga je večkrat opozoril, da to ni prav, vendar se je naredil, kot da ga ne razume.

Nekoč ga je ustavil Kobal in mu zagrozil, da ga bo kaznoval, če ga še enkrat vidi na kolesu. Ta prepoved je Luka tako razkačila, da je, svojeglav, kot je bil, v nedeljo, takoj po maši, sedel na kolo in se potem ves dan vozil mimo policije, vzravnan in z visoko dvignjeno glavo.

Bil je manjše rasti, za moškega celo (pre)majhen, njegova druga žena Francka je bila visoka in vitka ženska.

Zmeraj, ko so plevice plele, je prišel zraven in rekel. »Kaj ste srečne, da nič ne delate.«

Tako je tudi mislil, saj je bil nenehno na nogah in je bil prepričan, da je njegovo delo zato bolj utrujajoče.

Česa se spominjata moja starša

Mama Berta je dobila za dediščino parcelo v neposredni bližini domačije. Oba z očetom Francem sta bila zato staršem nenehno »pri roki«.

Zlasti mama Francka je pogosto računala na njuno pomoč, ne glede na to, da ji ni bilo najbolj prav, da se je hči poročila »le« s čevljarjem. Zmeraj je namreč govorila, da bi bilo bolje, če bi se ozrla po boljši pristopi,tja, kjer je živel kakšen bolj premožen kmečki fant.

Če sta moja starša delala v popoldanski izmeni, je to ni motilo, da ne bi že malo po peti zjutraj robantila pod oknom spalnice z besedami: »Ej, ti šuštarji, kaj se imajo lepo, ker zjutraj spijo.«

Po Franca je prišla tudi sredi noči, če je kakšno kravo napenjalo in ji je bilo treba pomagati.

»Spominjam se, da smo kot otroci morali vsak večer moliti roženkranc. Nekoč smo nagajali sosedu Glažarju, ki je bil kruljav. Ta nas je zatožil očetu in potem smo bili kaznovani tako, da smo cel večer klečali na polenu in molili,« se spominja moja mama Berta.

Zmeraj je govoril: »Tudi tisti, ki misli, da ni Boga, bi moral vedeti, da je zmeraj treba iti na sigurno. Kot če imaš na razpolago dve brvi čez vodo: za eno veš, da se ti bo lahko prelomila, a druga, ki je malo dlje, je morda sigurna. Enako je z vero. Za vsak primer je treba računati, da so nekje Nebesa in Bog v njih.«

Kadar sta s Francem šla v gmajno, po drva, ga je zmeraj opozarjal, naj se ne matra po nepotrebnem. Takrat je bil moj ata še mlad in močan in če bi moral dvigniti hlod na voz, bi to naredil zlahka. Luka je izbral priročne late in jih položil na voz in potem se je hlod zlahka zavalil na svoje mesto.