Na Osolniku

V zavetju večstoletnih bukev, hrastov in lip stoji na vrhu Osolnika cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki spada pod starodavno sorško faro. Poleg omenjenih patronov so v oltarjih lepega hrama še sv. Jera in zdravnika sv. Kozma in Damijan.

Osolnik je mogočna gora, ki se v vznožju razteza od Sore do Škofje Loke. Pogorje tvorijo še griči in grebeni s Homom, ki se dviga naravnost s Sorškega polja. Osolnik objemajo reke Hrastnica, Ločnica, Sora ter potok Lipnik. Z Osolnika se razodeva razkošen pogled na Dolomite, na Šmarno goro, k Sveti Katarini, v ljubljanski kotlino, na poljanske in selške gore, na Sorško polje in Kranjsko ravan vse do Smlednika. Nad tem bogastvom kraljujejo Julijske in Kamniške Alpe ter Karavanke, za vse te lepote pa imamo Prešernovo poimenovanje – podoba raja. Grebeni pod Osolnikom so Šija, Brezni vrh, Mavrovec, Martancova planina, Kogel ter Rožnikovo, Močeradnikovo, Gosteško ter Draško gradišče. Ta gradišča so že davno razvaline, delno je ohranjeno le Draško. Gradišča so v davnini nudila zavetje prebivalstvu pred navali Hunov, Mongolov, Tatarov in Turkov. Cvetko Golar z Gosteč, ki je imeniten pesnik, pisatelj in dramatik, je grebene pod Osolnikom imenoval »lepe grive osolniške«. Te grive so dobrotne, saj so vir življenja že od davnin. Bogate so z lesom, gozdnimi sadeži, z divjadjo, z rastlinjem ter z izviri pitne vode, vodne sile pa so ljudje izkoriščali za mline in žage.

Osolnik je bil v preteklem stoletju smučarska gora. Od blizu in daleč so prihajali smučarji, ki so se spuščali nato nazaj v ravnine. Vsa leta so bile gori tekme v veleslalomu, ki so jih prirejali smučarji iz Medvod. Trase so potekale po strmi severni strani ali pa po zložnejši jugovzhodni mimo Anžica in Rožnika. Osolnik je redno obiskovan. Gor prihajajo planinci, pohodniki, izletniki, lovci in številni romarji. Najbolj imeniten romar vseh časov je sv. Mohor. Stara legenda pripoveduje, da je pripotoval na Osolnik iz daljne Panonije, ko je bil na poti v Oglej in Rim. Še danes so vidne sledi na severnem pobočju gore, ki se imenujejo Mohorjeve stopinje.

Odkar je Slovenija svobodna skupnost, potekajo v osolniški cerkvi maše za domovino, ki jih darujejo redno na kresni dan. Tudi letos je bilo tako. Maševal je župnik Jože Čuk, peli so pevci iz Sore in bilo je obilo vernikov od blizu in daleč. Po maši smo imeli še dodatno slavje – minilo je petnajst let, ko so leta 1993 ljudje dobrih namenov zasadili pod vrhom gore slovansko drevo – lipo za mir. Za slovensko trobojnico, ki je plapolala v ugodnem zahodnem vetru, so se navzoči podali do lipe. Pod njo so pevci zapeli slovensko himno in še nekaj domovinskih pesmi. Govornik je narodnjake takole nagovoril:

»Prešeren, pesnik in mislec, ki je uveljavil slovenski jezik, je s svojo Zdravljico še naš veliki mirovnik. Mir je dobrina, ki pogojuje napredek človeštva. Dvajseto stoletje je bil čas številnih vojn – dveh svetovnih in mnogih lokalnih. Strašili so diktatorski zločinski režimi. Mir je Sloveniji prinesel svobodo, uveljavitev jezika in vključitev v združeno Evropo. Osolniška lipa nas bo spominjala na premike v zgodovini našega naroda. Boljši od vsake vojne je tudi slab mir! Spokoju pravimo še dušni, srčni, družinski ter seveda svetovni mir. Lipo, ki odrašča v drevo, sta takrat blagoslovila gospod Bahor iz Preske in gospod Zaplotnik iz Sore z namenom, da se mir utrdi in ohrani. Pobudnik za lipo je bil Miro Debeljak, vidni član demokratične usmeritve. Sv. Mohor in Fortunat ter dobri Bog, ohranite nam ljubi mir in domovino Slovenijo!«

Pobudnik za letošnje slavje je bil Janez Gašperin, njegov asistent pa France Jenko. Ko so bronasti zvonovi sv. Mohorja in Fortunata zapeli Avemarijo, je množica udeležencev že uživala dobrote gostoljubne Rožnikove domačije. Gospodar Stanko se je izkazal kot že neštetokrat – na široko je odprl hišni tabernakelj in shrambo. Zborovodja Miha Gaber je dajal intonacije za priložnostne pesmi, ki so se slišale gori do Igal, kjer so najvišji vrhovi medvoške občine, v kraljestvo naših blagajanskih Dolomitov.