Kakor je Luter pravil in pisal

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 31. oktober 2008 / 06:00

Reformacija je, kot vemo, versko in družbeno gibanje, ki ga je sprožil Martin Luter, ko naj bi 31. oktobra 1517 na vrata cerkve v Wittenbergu na Saškem nabil list s 95 tezami, v katerih je obsodil nekatera ravnanja rimske Cerkve ...

Letos, ko se spominjamo 500-letnice rojstva Primoža Trubarja, imamo posebno priložnost, da preberemo, kako je ta glasnik Lutrovih »zmot« med Slovenci sam opisal začetek reformacije. Pa berite (in zaradi starinskosti jezika malo potrpite): »V tim lejtu po Cristusevim rojstvu 1517, tu je od letošniga lejta pred 45 lejti, je papež Leo, ta deseti tiga imena, po vseh nembških inu drugih deželah te rimske velike odpuske z velikimi listmi inu petčati okuli pošilal. Ž nimi je on vsem ludem, kateri so te nega odpuske za denarje kupili, vse grehe odpustil inu je nim dopustil, de so prez greha v petek, v soboto inu v postu jajca, sir, mleku inu maslu mogli jejsti. Inu le-te papežove odpuske so ti menihi povsod taku visoku vzdigovali inu hvalili, de so očitu pridigovali: kadar en človik v to skrino, poleg odpuskovih listejh v ti cerkvi stoječo, za aniga mrtviga perjatila en desetak vrže, taku v tim istim času, kadar ta desetak v skrini doli leti inu zgoni, taku tiga mrtviga dušica iz vic v ta nebesa gori gre inu leti.« (Artikuli oli dejli te prave stare vere krščanske, 1562.)

Takole torej gre: greste v cerkev, spustite v skrinjico za darove bankovec za deset evrov in si predstavljate, kako duša enega od vaših rajnih zleti iz vic v nebesa v istem času, ko pada bankovec v skrinjico! Koliko duš bi samo okoli bližnjega dneva mrtvih (Vseh svetih ali na dan vernih duš) poletelo v nebesa in koliko evrov bi se nabralo v skrinjicah; kaj skrinjicah, morale bi biti kar velike skrinje! Povzdignile bi se tako duše rajnih kakor zemeljska Cerkev. Sicer pa lahko vsak, ki v to verjame, to tudi dejansko stori. A se bojim, da nas je med Slovenci veliko takih, ki smo v tem pogledu bolj Lutrovega in Trubarjevega duha, tudi tisti, ki so verni ali vsaj zaznamovani s krščansko kulturo (kakor je rekel rimski kardinal Franc, ko je bil še ljubljanski nadškof) – in med slednje se prištevam tudi podpisani. Takih torej, ki v mahinacije te vrste slej ko prej ne verjamemo. Ob petkih, sobotah in v postnem času pa jemo jajca, sir, mleko in maslo – in še marsikaj bolj mastnega in mesenega, ne da bi koga kaj vprašali ali se bali … Lutrov duh je torej tudi v naših krajih zmagal, četudi je bila njegova Cerkev iz njih izgnana. Bogu hvala!

Preskočili smo več kot pet stoletij, vrnimo se v leto 1517, ko je bil Luter star 34, Trubar pa komaj 9 let. »V tim istim času je bil en brumen, bogaboječ, vučen menih inu doktor svetiga Avguština ordna, timu je Martinus Luter bilu ime, na veliki šuli v tim mejstu Wittembergi. Ta je nerpervič zuper te golufske papežove odpuske inu zuper te falš meniške pridige začel govoriti, dišputirati inu pisati …« Predvsem pa je Luter poudarjal tisto, v čemer mu je Trubar sledil: naj ljudje sami berejo Sveto pismo. Če prepišemo Trubarjeve besede dobesedno v današnjo slovenščino, bi se v nadaljevanju glasile nekako takole: »In je vse ljudi opominjal, da berejo sami to Biblijo, to pravo, staro, sveto Božje pismo, ta nauk in pridige Kristusove, teh prerokov in apostolov /v izvirniku: jogrov/. V teh bodo videli in našli, da ti papeži, škofi, farji in menihi so nas od te stare vere, od pravih Božjih služb daleč odpeljali. In čudne, norske, krive Božje službe in njega /Kristusa/ besedi zoper za voljo denarjev ustanovili /»gori naredili«/ etc. S takim njega pismom je /Luter/ dosti ljudi pripravil, da so začeli to Sveto pismo in te stare bukve brati. In so v njih našli, kakor je Luter njim pravil in pisal. In skozi tako tega Lutra pismo je Bog dosti ljudem (med katerimi so tudi eni vojvode, ki oblast imajo cesarje staviti, in drugi vojvode in ta ena mesta tega cesarstva /»Rajha«/) te notranje duhovne oči odprl, da so v tem Svetem pismu to pravo, staro, krščansko vero zagledali, zastopili in s celim srcem, z velikim veseljem prejeli in sprejeli /»gori vzeli«/ in tej papeževi novi, krivi celo slovo dali …«

In v tem je gotovo največja zasluga Lutra, Trubarja in drugih reformatorjev: da so ljudi nagovarjali, naj sami berejo Sveto pismo in poskrbeli, da so to lahko počeli vsak v svojem materinem jeziku – ko so hkrati poskrbeli za prevode Svetega pisma v narodne jezike. Luter ga je prevedel v nemščino že leta 1534, Trubar je prevedel več delov, za prevod celote pa je poskrbel njegov učenec Jurij Dalmatin leta 1584. Že v prvi slovenski knjigi, Katekizmu iz leta 1550, katerega slovenski predgovor je začel z znamenitim stavkom »Vsem Slovencem gnado, mir, milost in pravo spoznanje božje po Jezusu Kristusu prosim«, pa je med drugim zapisal, kar sledi. »Vse mlade pa in preproste ljudi zvesto opominjam; pomislite, kaj se lahko človeku v kratkem zgodi; lahko kmalu umre, nakar mora gospodu Bogu pred vsemi ljudmi in angeli predložiti račun o vsem, kar je v tem življenju mislil, govoril in storil, nato pa prejme zasluženo plačilo. Kateri svojo vero, svoje življenje ter stan po besedi božji, kakor je v le-teh poglavjih (nauku) na kratko in razumljivo po vrsti predstavljeno, uravnava, ta bo v večnem življenju; kateri pa ne, pa bo v večnem žveplu in ognju. Pred njim nas Bog obvaruj!« Pomislimo torej, kako je z nami in s temi rečmi, ki seveda niso aktualne le ob dnevu reformacije in na dan mrtvih …