Rad bi bil pomemben (29)

"Salsa, draga, je super stvar, vendar absolutno drugačna. Pri nas so jo zmodernizirali do amena. Ko jo enkrat doživiš na Kubi, potem se ti naše učenje salse zdi smešno," mi je razlagal Matej.

Stala sva v večernih urah na parkirišču najboljšega soseda, naslonjena vsak na svoj avtomobil.

Spoznala sem ga v eni izmed klepetalnic. Pravzaprav se je on odločil, da bo spoznal mene.

Razlagal mi je o salsi, o plesu, ki ga je (baje) treniral, ko pa sem ga vprašala, kaj drugače počne v življenju, je vprašanje kar napol preslišal. Iz vsega skupaj sem razbrala, da prihaja iz ločene družine, kjer je bil oče glavni v družini, bogat človek, z zelo dobro razvito podjetniško žilico, kar naj bi po njem podedoval tudi sin, vendar se z njim Matej ni ravno najbolje razumel, otroštvo pa je preživel pri mami, ki ločitve ni nikoli prebolela. Tako se je že zelo mlad odločil, da se popolnoma posveti plesu. Odselil se je v tujino, kjer naj bi potem profesionalno nadaljeval s plesom in novo plesno partnerico. Kako je prišlo do tega, da se je vrnil v Slovenijo in kdaj je opustil ples, je ali ni kaj študiral, kaj bi študiral, če bi lahko, pa da ga veseli gradbeništvo in ladijska arhitektura, ali nekaj podobnega, mi je zapakiral v en odstavek, tako da mi te relacije niso bile najbolj jasne.

Kadar pa meni v zvezi z moškimi ni kaj jasno, alarmom šestega čuta v malih možganih zavre in začnem postavljati vprašanja.

»S čim se preživljaš, sem te vprašala,« sem bila nepopustljiva.

Nadaljeval je govor o salsi, a vseeno bežno omenil, da je bil nekakšen informatik, potem pa samozavestno nadaljeval, da pa je nadzorni na nekaterih gradbiščih, lastnik in direktor dveh dobro stoječih firm, da je razpet med domom in tujino. Zaslužil naj bi dobro, vendar mu denar ne pomeni veliko.

Ni mi šlo v račun, ker slovenski novodobni povzpetniki ogromno dajo na zunanjo podobo, kako to, da ima človek starega pasata, če je takšen direktor in nekakšen hud nadzorni. Svoje razmišljanje sem izrazila na glas. Sledil je pričakovan odgovor: na avtomobile ne da veliko in po tem pač ljudi ne moreš soditi.

No ja, kasneje se je izkazalo, da spletne strani o njem niso vedele nič, kolega, ki je doma iz iste vasi kot on, je zanj slišal prvič. Nekje se je pojavil zastarel podatek o plesnem tekmovanju in v enem štajerskem podjetju je obstajal informatik z njegovim imenom in priimkom. Ime neke firme, katere direktor in lastnik naj bi bil, ni obstajalo, druga je bila pisana na angleški način, a v popolnoma drugi stroki, če pa si ime delil in poslovenil, pa je bil njen lastnik samostojni podjetnik iz Ljubljane.

Ko je naslednjič poklical in začel s sladkimi besedami, da sem mu všeč in da on ne da veliko na zunanjo lepoto, saj je notranja pomembna, sem ga prekinila in ga kar naravnost vprašala, kako to da na internetu ne obstaja. Vsaj ne v kontekstu lastništva in direktorskih poslov.

»Ja, kakšno vprašanje je pa sedaj to?« je ogorčeno zacvilil v telefon in hitel pojasnjevati: »Iskala si pač na napačnih koncih.«

»Nisem, razen če ti je nekdo ukradel ime podjetja.«

»To si pa zagotovo narobe napisala. Ime se deli. Piše se s pomišljajem.«

»No, to zagotovo ni tvoje podjetje, ker je registrirano v Ljubljani in na drugo ime. Obstaja sicer na to temo še kar nekaj podjetij, samo tvoje ime se ne pojavlja …«

Prekinil je, 'telefonska številka trenutno ni dosegljiva' pa je čez dva dni postala 'telefonska številka ne obstaja več.'