Iz starih časov: Hribarjev Trubar

Ko je bil gorenjski rojak Ivan Hribar ljubljanski župan (1896-1910), je v deželnem glavnem mestu postavil tri javne spomenike: Francetu Prešernu, Primožu Trubarju in cesarju Francu Jožefu. V knjigi Moji spomini (I, 1928) je napisal, kako jih je postavil. Pa si preberimo zgodbo o Trubarjevem spomeniku. Predlog, da bi ga postavili, je bil Aškerčev. »Le-ta je namreč, ko je bil izdal svoje pesnitve Primož Trubar, prišel nekega dne k meni in mi prinesel poklonstveni izvod te knjige. V pogovoru, ki se je ob tej priliki med nama razvil, dejal mi je, da bi Trubar kot stvaritelj našega pismenega jezika zaslužil v Ljubljani spomenik. 'Glej,' menil je, »postavil si spomenik Prešernu; postavi ga še Trubarju. Mislim, da je naš narod že toliko dozorel, da ne bo težko zbrati denar za skromen spomenik. Jaz kakor veš ne živim v izobilju, rad pa vsak mesec prispevam primerno vsoto.'«

Hribar je bil takoj za Aškerčev predlog, hkrati pa se je zavedal, da ga ne bo mogoče udejanjiti s prostovoljnimi prispevki; z zbiranjem le-teh so bili namreč zelo uspešni v primeru Prešernovega spomenika. »Nisem pa sestavil nikakega odbora za zbiranje prispevkov. Poznavajoč razmere, vedel sem, da je tozadevni Aškerčev optimizem neopravičen. Prešeren je bil ljubljenec vsega naroda. Zato je bilo za njegov spomenik lahko zbirati. O pomembi Trubarjevi za naše kulturno življenje pa je vedelo le omejeno število inteligence. Poleg tega je bil protestant. Dejal sem si torej, da z javnim pobiranjem prispevkov utegnem doživeti neprijetno iznenadenje. Zato sem si napravil načrt sigurnejše izvedbe.« Ta pa je bil sledeč. »Vrnivši se z Dunaja, naznanim Aškercu, da je Trubarjev spomenik že naročen. Neznansko sem ga s tem razveselil. Koj mi obljubi, da bo vsak mesec prispeval zanj po 50 kron. Odgovorim mu, da so stroški že pokriti. Ko da ne čuje prav, vpraša me še enkrat. Potem pa začne ugibati, da jih je prevzel Gorup /priznani podjetnik in mecen/ in ko mu odvrnem, da ne, jame vame siliti, naj mu povem, kdo je imel toliko umevanja za pomembnost Trubarjevo in njegove zasluge, da je prevzel pokritje stroškov za njegov spomenik. In natvezim mu, da polovico jaz, polovico pa gospa dr. Tavčarjeva. Še danes ga vidim s kakšnim začudenjem na licih je sprejel to naznanilo. Do svoje smrti je bil prepričan, da je res tako in je zato – dasi sam na sebi ni bil nič kaj navdušen občudovalec ženskega spola – o gospej dr. Tavčarjevi vedno govoril z izrednim spoštovanjem.«

Zdaj vas gotovo zanima, kako je župan Hribar stroške dejansko pokril. »V 'Ljubljanski kreditni banki' dal sem si vsako leto od občnega zbora dovoliti neko vsoto, da jo po svojem prevdarku razdelim v narodne in občekoristne namene. Poskrbel sem, da je ta vsota dve zaporedni leti bila za toliko višja, da sem mogel iz nje plačati Trubarjev spomenik. Iz prijateljskih nagibov do dr. Tavčarja sem potem z njegovim soglasjem dal razglasiti, da je njegova soproga soprispevateljica troškov za spomenik.« Ko bi le imeli tudi današnji bankirji take skrivne fonde in iz njih dali kaj za »občekoristne namene«!