Ko eksplodira otrok (2)

Moram priznati, da mi sama beseda eksplozija ni prav nič všeč.

Vse preveč me spominja na novice o eksplozijah, ki vsak dan terjajo nove žrtve, male in velike. Pa vendar bi težko našla bolj ustrezno besedo za otroka, ki kar naenkrat izbruhne, udari nič hudega slutečega bratca in v svoji neukrotljivi jezi maha in brca okrog sebe. Beseda »izbruh« je premila za vse tiste minute, v katerih otrok kaže svojo moč in stisko hkrati. Zato zaenkrat ostanimo kar pri eksploziji. Otroški izbruhi so nekaj normalnega v obdobju od dveh do štirih let, ko nastopi trma. Ta je nedvomno povezana z željo po samostojnosti. Otrok se v tem času zave samega sebe in želi to pokazati na različne načine. Ker obvlada večinoma fizične in čustvene reakcije, pri tem tudi ostane. Meče se po tleh in vpije. Tako kaže sebe in svoja čustva. Včasih si nekaj želi, včasih je utrujen ali lačen ali pa še sam ne ve, kaj bi rad. Vzroki za izbruhe so nam lahko znani ali neznani in zato se starši počutimo presenečene in nemočne. Tudi otroci se pogosto prestrašijo svojih reakcij in zdi se, kot da ne znajo iz njih. Starši imamo v tem obdobju težko nalogo. Spodbujati moramo otrokovo samostojnost, mu hkrati postavljati smiselne omejitve in ga peljati po poti, da bo znal svoje želje, čustva in težave čim bolj ubesediti. Dokler jih izraža le s telesom, je to dokaj naporno tako zanj kot za njegovo okolico. Trmast otrok vidi samo dve barvi – črno in belo. Ali imam ali pa nimam. Ali sem prvi ali pa nisem. Ali dobim ali pa ne dobim. Ne razmišlja še o drugih možnostih – da lahko počaka, da včasih dobi, včasih pa ne, da je danes prvi, jutri pa ne. Otrok v tem obdobju se še ne zna sprijazniti ali prilagoditi. Od otrokovih prirojenih sposobnosti in od okolice je odvisno, kako in koliko časa poteka njegova trma. Večina otrok se sčasoma nauči povedati svoje želje, znajo tudi že počakati, malce razmisliti, se prilagoditi - v svoje fizične in čustvene reakcije vklopijo tudi pamet.