Za velike stvari šteje pogum

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. oktober 2008 / 06:00

Glasova preja minuli četrtek v Centru Ivana Hribarja v Trzinu je minila v znamenju umetnosti - likovne in literarne. Gostili smo Toneta Peršaka, pisatelja, predsednika slovenskega PEN in župana Trzina, kjer so akademskemu kiparju Metodu Frlicu naročili izdelavo vodnjaka ter maja letos z njim postavili center občine. Z njima je misli razpredal Miha Naglič.

Uvodoma omenjam v Trzinu rojenega znamenitega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, prosvetljenega moža, ki je poleg mnogih pomembnih stvari za največje slovensko mesto naročil tudi tri spomenike. Naj med vami, gospod Peršak, in častitljivim Trzincem potegnem vzporednico, tudi vi ste naročili izdelavo spomenika, vodnjaka, ki stoji pred stavbo in dvorano, v kateri sedimo. Kako je prišlo do pobude za ta projekt? Menda je od ideje do postavitve skulpture trajalo kar nekaj let?  

Tone Peršak: »Od ideje do postavitve maja letos je preteklo dvanajst let. Zakaj? Pred dvanajstimi leti, ko je Trzin šele postajal občina, in je bil še v sklopu občine Domžale, se je za območje, na katerem smo, pripravljal ureditveni načrt. Takrat je o predlogu razpravljal tudi svet krajevne skupnosti, katerega član sem bil. Prvotni predlog načrta se nam je svetnikom zdel nesprejemljiv, saj je bila predvidena precej na gosto pozidana vrsta nižjih dvonadstropnih objektov. Nekateri so stanovanjske objekte ironično poimenovali kremne rezine. Od občine Domžale smo zahtevali izdelavo načrta, ki bo omogočal formiranje nekakšnega mestnega trga Trzina.

Naša zgodovina je zelo zanimiva. Trzin je dokaj pozno postal fara, saj je bil sosednji Mengeš na tem območju precej bolj dominanten. Trzin se zato ni razvil v tradicionalnem vaškem smislu, da bi imel osrednji trg in okrog njega cerkev, šolo, občino, gostilno … Tako topografijo je Trzin podedoval v sodobni čas, ko je pravzaprav postal neke vrste majhno mesto, saj se je v času, ko je sodil v občino Domžale, močno razvil. Prav zato smo želeli, da se v okviru naselja formira trg, s katerim bi dobili atribute, ki omogočajo srce občine, kraj, kjer bi se ljudje zbirali. K temu seveda sodi neki umetniški objekt, ki bi lahko imel tudi spomeniško funkcijo, smo razmišljali. Iz osamosvojitvene vojne je namreč znana bitka pri Trzinu, tu se je dogajalo tudi v času NOB, zgodovinarji beležijo spopade s Francozi v času Ilirije, še prej pa bitko s Turki na Mengeškem polju. Ko je Trzin postal občina, smo tako pripravili natečaj za vodnjak. Strokovna komisija, sestavljena iz zunanjih strokovnjakov in dveh domačinov, ki se ukvarjata s kulturo, je izbrala idejno zasnovo akademskega kiparja Metoda Frlica. 

Izbora sem bil zelo vesel, saj je bil Frlicev predlog tudi meni zelo všeč. Bilo pa je tudi nekaj napetosti, saj bi bila sama izvedba predlagane idejne zasnove precej draga. Po dogovorih z umetnikom smo prvotno idejo nekoliko modificirali s tem, da sta pomen in vsebina dela ostala enaka. Bilo je tudi nemalo tehničnih problemov, med drugim smo morali učvrstiti podlago za kip, saj so pod njim avtomobilske garaže. Lahko rečem, da sem zdaj po dvanajstih letih zelo zadovoljen, da smo projekt vodnjaka izpeljali do konca in je z njim Trzin dobil, kot bi rekel kipar Marko Pogačnik, energetsko točko, ki k sebi privlači pozitivne sile. V javnosti je bilo tako, kot je bilo pričakovati, nekaj pomislekov zaradi precejšnjega finančnega vložka v to, hkrati se Trzinci zavedamo, da precej bolj bogate slovenske občine, posebej v okolici, česa takega ne premorejo.«

Ali po vaših opažanjih vodnjak že deluje mestotvorno, kljub temu da Trzin uradno še nima statusa mestne občine? 

Tone Peršak: »Danes to, da imaš status mesta, ne pomeni, da imaš nekakšne privilegije, kot je bilo nekoč brezplačno organiziranje sejmov in podobno … Vemo, da je z zakonom predpisan kriterij za mesto tri tisoč prebivalcev, bolj kot to pa je pomemben način življenja v kraju. Po organizaciji, urbaniziranosti in tudi po številu prebivalcev Trzin deluje kot eno manjše mesto, čeprav si v preteklosti niso prizadevali, da bi ohranili nekatere značilnosti, recimo temu, vaškega tipa življenja, s tem mislim na večjo socialnost, več stikov med ljudmi … Občina je v to središče investirala tudi zato, da bi zadržala značilnosti vaškega življenja, je pa dejstvo, da sta način življenja in urbaniziranost Trzina povsem mestna. Ne vem, kakšne razloge je imela vlada, ko je nazadnje razglašala mesta, tudi mi smo se namreč prijavili, da bi bili mesto, da tudi nismo dobili tega statusa. Kraji z manj prebivalci, kot jih ima Trzin, so postali mesta, mi ne.«

Voda iz tega vodnjaka je pritekla letos konec maja, ste čez poletje kaj opazovali, so se ljudje k njej kaj prihajali hladit? 

Tone Peršak: »So, zlasti otroci.«

Kako ste vi, Metod Frlic, doživeli to, doslej vaše največje naročilo? 

Metod Frlic: »Zmagal sem na natečaju, kamor so bili povabljeni mnogi ugledni slovenski kiparji, med njimi moj profesor z akademije Drago Tršar, pa kiparji Jakov Brdar, Mirsad Begič, Janez Lenassi, ki je do svoje smrti veljal za prvega aktualnega kiparja v kamnu v Sloveniji … Izbran sem bil najmlajši med njimi, v ponos pa mi je tudi, da sem premagal svojega profesorja. Sledilo je nekaj sprememb idejnega osnutka, saj je bil objekt, kot je povedal župan, nekoliko predrag. Bližale so se volitve in upal sem, da bo župan spet izvoljen, da ne bi vse skupaj padlo v vodo. Leta 2003 je bil prenovljen osnutek končan, očitno je vsa stvar dozorela in lotil sem se dela. Tak projekt je iz povsem tehnološkega vidika zelo obsežen. Ker objekta nisem mogel izdelati sam, sem se dela lotil skupaj z Marmorjem Hotavlje. S pomočjo njihovega znanja in tehnologije mi je vodnjak uspelo izdelati do konca. Velik, predvsem tehnični del izdelave je pri tem nosil moj brat, ki je pri tem prenašal tudi moje muhe in domislice. Sam sem si marsikaj zamislil, a je bilo moje ideje vedno treba natančno preračunati in tehnično izpeljati, zato je bilo dobro, da sem ob sebi imel človeka, ki sem ga lahko v vsakem trenutku vprašal, kako in kaj. Marmorju Hotavlje se moram zahvaliti, ker sem lahko delal v njihovih prostorih in z njihovo tehnologijo. Počutil sem se, kot da bi živel moje najbolj pristne otroške sanje. Moj atelje je bil cela proizvodna hala, sredi katere je bil vodnjak, sam sem s »fleksom« hodil gor in dol, rezal kamen, okrog mene se je kadilo, ljudje okrog mene …«

Morda bom postavil nekoliko zoprno vprašanje, ki ga umetniki menda ne marate preveč, namreč kaj pomeni vaša umetnina? Če smo prav razumeli župana, ima ta objekt trojno funkcijo, je umetniško delo, je vodnjak, hkrati pa je tudi spomenik … 

Metod Frlic: »Glede na to, da voda skozi skulpturo ne more teči celo leto, ta ni temeljnega pomena zanjo. Lahko bi rekel, da je voda predvsem dodatek, tako kot je cerkev v vasi ali pa oprsje na ženski oziroma kako se je včasih reklo. Naslov vodnjaka je Pomlad in v osnovi govori o Trzincih, ki že dolgo živijo na tem prostoru in se razvijajo naprej. Osrednji prostor med obema pokončnima deloma razumem kot prostor, ki sicer deluje odprto, a je hkrati tudi omejen. Ljudje smo vseskozi na neki način omejeni. Če na primer vzamemo maternico, smo v njej fizično in mentalno omejeni, a kasneje želimo širiti svetove … Do kod jih je pametno širiti, da te ne požre? Zato sem postavil zapore, ki kljub neki toplini in omejenosti »maternice« dajejo zrak in svobodo. Obenem pa sredinski del sestavljajo figure, ki se na neki način bojujejo med seboj, tako kot se mi v kozmosu bojujemo za preživetje in nas je narava izoblikovala tako, da skušamo biti boljši od drugega. Tisti, ki pride do vrha, zmaga. Ta boj se začne že pri samem spolnem odnosu, pri zanositvi. Potrebno se je boriti, vseskozi v sebi nositi revolucijo. V enem od obeh blokov, ki zapirata oziroma odpirata osrednji del, je tudi odprtina. Ta pomeni upanje. Sicer pa dopuščam, da si vse skupaj vsak razlaga, kakor si sam hoče.«

V osemdesetih letih ste sodelovali pri alternativni umetniški skupini Ne bom oprala teh krvavih madežev, ki je še nismo pozabili. Omejiva se tokrat na vaše plastike, ki stojijo v javni funkciji kot spomeniki, dva vodnjaka, tukaj in v Hotavljah … Če poskušava ta vodnjak umestiti v vaš opus, ki je kar precej obsežen. Znana je aleja znanih Ločanov, nekateri vaši spomeniki še vedno razburjajo duhove, pri tem še posebej mislim Jobstovega v Žireh. Kam v svoj opus uvrščate to umetnino v Trzinu? 

Metod Frlic: »Umetniško ustvarjanje je kot proces, greš po cesti in odlagaš svoja dela. Vseskozi se razvijaš, greš naprej, vseskozi delaš in nadaljuješ svojo pot … Ko je delo končano, ga odložiš in greš naprej. Nisem eden tistih, ki bi se navezali na kip, ki ga potem ne bi mogli dati od sebe. Bolj kot navezanost na delo je zame pomemben miselni proces, ki me spremlja pri delu, kreativnost, ta vsakokratna pot. Vedno znova začneš na novo, naletiš na enake probleme, ki jih mogoče z več izkušnjami hitreje odpraviš, kljub temu pa v kreativnem in ustvarjalnem smislu vedno začneš na začetku.«

Zelo razburljivo je bilo lani, ko ste portretirali enega novejših očetov naroda, Jožeta Pučnika, ki je bil namenjen za Ljubljanski grad, a je bila reakcija s kulturnega ministrstva tako huda, da je portret v svoje zavetje moral vzeti Jože Dežman in je sedaj v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani … 

Metod Frlic: »Precej prahu je bilo okrog Pučnikovega portreta. Dobil sem naročilo od države, do dela sem pristopil zelo odgovorno in sem želel narediti najboljše, kar zmorem. Ko sem portret končal, so se začeli problemi. Predsednik vlade v odhodu in minister za kulturo nista bila navdušena.« 

Še vedno ste provokativni … 

Metod Frlic: »V tem je ves smisel.«

Ko sem dejal, da ste etabliran kipar, sem mislil na številna priznanja, ki jih prejemate. Več jih je bilo v zadnjih dveh letih, doma, na Kitajskem … 

Metod Frlic: »Res so se nekako zgostile v zadnjem času. Lani sem dobil nagrado na majskem salonu, ki ga vsako leto pripravi Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov. Potem sem dobil nagrado ZDSLU »umetnik leta 2007«, v Pekingu sem v času olimpijskih iger dobil nagrado za odličnost, kjer sem z idejnim projektom prišel v ožji krog kiparjev iz celega sveta, nazadnje sem dobil županovo nagrado Mestne občine Ljubljana. Ja, to so neke vrste pozornosti, premakne pa se nič ne. Bolj bi bil vesel, če bi imel priložnost postaviti štiri take vodnjake.« 

Koliko to nanese v finančnem smislu? 

Metod Frlic: »Majski salon je bila častna nagrada, pokrovitelj nagrade umetnik leta Hypo bank mi je namenil 2000 evrov, na Kitajskem je bila nagrada tudi častna, je pa razstava šla po petintridesetih svetovnih mestih. Županova nagrada je, se mi zdi, 800 evrov.«

Vi, gospod Peršak, ste župan in imate tudi politično kariero, bili ste zraven, ko je nastajala slovenska država, bili ste poslanec v prvem parlamentu …, kako ob vsem tem javnem angažmaju zmorete še pisati? 

Tone Peršak: »Se trudim. V jutranjih urah, kadar imam prosti čas, malo tudi v škodo družine, ki jo dostikrat prikrajšam za moj čas. Žal pa ne pišem toliko, kolikor bi moral, tako da upam, da bom kmalu dosegel leta za pokoj in bom imel več časa. Si pa prizadevam, da ne bi izgubil kontinuitete, če rečem po športno, da ne bi izgubil kondicije, zato ves čas po malem pišem. Do konca leta naj bi izšel moj roman. Tu so revijalne objave, radijska igra na leto, dve.«

Nekoč mi je rekel rojak, pisatelj Vladimir Kavčič, ki je prav tako vedno imel angažirane službe, da se je vselej držal načela nula dies sine linear - vsak dan vsaj vrstico … 

Tone Peršak: »Tega načela se skušam držati tudi sam. Te javne službe so zelo obremenjujoče, zahtevajo veliko časa od človeka, sam ugotavljam, da sem poleg rednega delavnika tudi vsak drug večer zdoma. Po drugi strani pa si težko predstavljam pisatelja, ki je vsaj približno kot jaz usmerjen v zanimanje za družbene plati življenja, da ne bi bil v tega tudi sam vključen. Če nisi vključen na neki način v to »resnično življenje«, si zunaj dogajanja. Ne pristajam na umik v slonokoščeni stolp, saj bi kot pisatelj lahko zgubil stik s tistim delom življenja, ki je za pisca moje vrste zelo pomemben.«

Pred časom sem bil v vaši delavnici, ali v njej spet nastaja kaj zanimivega? 

Metod Frlic: »Vseskozi kaj nastaja. Moram ustvarjati, tudi če ni aktualnega naročila. Lani sem delal portret škofa Karlina, ki je mišljen za alejo loških velikanov, a je politična situacija v Škofji Loki trenutno taka, da se ne morejo dogovoriti, ali Karlin bo v aleji ali ne.«

So na vidiku kakšna nova javna naročila? 

Metod Frlic: »Nekaj se kaže, a ne vem, kako daleč smo. Pustimo, da jagode dozorijo.«

Imate možnost znotraj mednarodnega združenja pisateljev PEN primerjati usode naših avtorjev in avtorjev iz drugih držav, ki so verjetno zelo različne? 

Tone Peršak: »Seveda, saj živimo v zelo različnih okoliščinah. Dejstvo je, da še vedno obstaja vrsta držav, kjer človeka za pesem zaprejo tudi za več let. In to ne pesem, ki bi bila politični pamflet, ampak za pesem, ki pripoveduje neko drugačno zavedanje sveta, kot ga ima etablirana politika v tisti državi.

Po drugi strani pa se ne zavedamo, da tudi razviti demokratični svet na neki način izvaja represijo. Potrebno je temeljito premisliti, kaj danes pomeni kultura, tako imenovana elitna kultura, ki v mnogih pogledih dobiva značilnosti masovne kulture, saj v njej funkcionirajo neki mehanizmi masovne kulture, potrošništva. Danes se literarne vrednote, v veliko večji meri kot skozi kritiko, ustvarjajo skozi neke tržne mehanizme. Ko prideš na veliki knjižni sejem, kot je frankfurtski ali kaj takega, ugotoviš, da istočasno pet ljudi na svetu piše »isto knjigo«, isto temo, isti motiv, ampak samo enemu od njih bo uspelo. Samo enemu bodo knjigo razglasili za prodajno uspešnico. Čez dve leti bo ta morala iti v predal in bo na vrsti kdo drug. Spreminjajo se kriteriji. Vse to so neki kolateralni pojavi globalizacije, ko se tudi na to področje selijo mehanizmi univerzalnega potrošništva. Globalizacija ne prenese trajnih vrednot.«

Finančna plat pisateljevanja, letošnji Nobelov nagrajenec bo prejel dober milijon evrov. Ste kdaj slovenski literati tehtali, ali je med zdaj živečimi pisatelji kakšen, ki ima dovolj velik opus, da je efektivno dovolj težak za to nagrado? 

Tone Peršak: »Mislim, da imamo Slovenci izredno dobro poezijo, kot nacija imamo zagotovo eno najboljših poezij na svetu. To rečejo ljudje, ki pridejo iz tujine in se spoznajo na pesništvo. Mislim, da je v Sloveniji vsaj pet pesnikov in vsaj dva pisatelja, ki bi mirne vesti lahko dobili Nobelovo nagrado. Že vrsto let predlagamo Borisa Pahorja. Ampak tu je spet slovenski problem, ne moremo se zediniti, da bi predlagali istega.«

Domislil sem se še enega vprašanja. Kakšna je duhovna »štimunga« okolja, v katerem živita? 

Tone Peršak: »Trzin je zelo specifičen. Pred tridesetimi leti je bil bolj ali manj tipična slovenska vas v zadnjih dvajsetih letih pa je doživel hiter razvoj in veliko priseljevanj. Od manj kot devetsto prebivalcev je do danes številka narasla na štiri tisoč prebivalcev. V odstotku so na vsakega domačina prišli trije priseljenci, kar je povzročilo tudi določena trenja in jih je še vedno opaziti. Kar se občinske politike tiče, so še vedno tri različne skupine, staroselci, del z novim naseljem in obrtno industrijska cona, ki je ena najbolj razvijajočih se v Sloveniji. V Trzinu je čez sedemsto gospodarskih družb in podjetnikov, kar je daleč največ glede na število prebivalcev. Zaposlenih je skoraj več kot prebivalcev, Trzinci pa hodijo v službe v Ljubljano. Vse to povzroča tudi napetosti, včasih tudi ustvarjalne, med katerimi je treba iskati in loviti neko ravnotežje in gledati na to, da se vsi ti interesi nekako vzporedno poskušajo zadovoljiti.«

Kdaj Trzinci vzamejo priseljenca za svojega? 

Tone Peršak: »Anekdota pravi takole. Nek Logar je nekemu Kolarju rekel, kaj imaš ti za govor't, Kolarji ste komaj petsto let v Trzinu.«

Kako vas, Metod, jemljejo v Malenskem Vrhu, počnete namreč čudne reči … 

Metod Frlic: »Sicer izhajam iz sosednje vasi, počasi me imajo za svojega tudi v Malenskem Vrhu. Problemov nimam, saj sovaščane umetnost pretirano ne vznemirja.«