Ljubiti, razumeti, služiti

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 12. julija

Po prvem krogu prejete kemoterapije se mi je krvna slika toliko poslabšala, da so mi tokratno dozo zmanjšali oziroma omilili za trideset odstotkov. Se pravi, tokrat bom prejela le sedemdesetodstotno dozo. Kar se mene tiče, mi je, načeloma, čisto vseeno, kako močno dozo kemikalij mi nameravajo pognati po žilah, pričakujem pa – se razume – da zdravniki vedo, kaj počenjajo. Povedano drugače, strokovnemu osebju na Golniku povsem zaupam. (Pravzaprav imam pripombe le na tiste v kuhinji, ampak to je druga tema.)

Ležim na postelji in se na smrt dolgočasim; z nočne omarice me opazuje sinjska mati božja, v žilo mi teče tretja steklenica kemijskega zvarka, branje kriminalke pa mi ne gre in ne gre od rok. Ko vsaj Teja, ki leži na sosednji postelji, ne bi spala. Uf, kakšen dolgčas. Ure se vlečejo kot kurja čreva in do zdaj so minile šele tri. Nekaj časa se trudim Tejo obdržati pri »zavesti«, potem pa odneham in se vdam v usodo dolgočasja.

V mislih rekonstruiram posamezne odlomke iz knjige Učbenik življenja avtorja Martina Kojca. Takole pravi: »Sleherna želja se izpolni vedno le sama po sebi, če smo notranje prepričani, da bo zaželeno nastalo. Če to notranje prepričanje že imamo, smo naklonjeni vsemu. Vse ljubimo, vse razumemo in vsemu služimo. Popolnoma zaupamo prasili in se odrečemo vsemu, kar ne pride takoj samo po sebi. To stanje harmonije z vsem se razodeva v človekovem popolnoma uravnovešenem notranjem življenju. Človek, ki je že dosegel to duhovno držo, je brezmejno miren. Nič na svetu ga ne more spraviti iz njegove notranje gotovosti in uravnovešenosti. Ta popolni notranji mir in uravnovešenost do vsega dogajanja pa se vzpostavi šele potem, ko je človek spoznal, da nekaj v njem nenehno samodejno ustvarjalno deluje v smeri njegovih pralastnih želja. Šele to spoznanje človeku omogoči, da opusti svoje lastno, zavestno in sebično zaganjanje in hotenje in se prepusti notranjemu hotenju svojega višjega jaza oziroma prasile. Na ta način ne živi in ne deluje več v svojem imenu, temveč v imenu prasile. Ko je človek popolnoma spoznal mogočnost prasile, da izpolnjuje želje, ji more popolnoma prepustiti skrb za vse v svojem življenju in postati brezskrben do prihodnosti. Zdaj je človek dejansko notranje prepričan, da se vse zaželeno mora zgoditi in se bo zato tudi zgodilo. Z vsakodnevnim študijem se bodo ta spoznanja čedalje globlje ukoreninjala v vas,« in tako naprej Kojc v svojem življenjskem učbeniku.

Priznam. Stavke in filozofske misli Martina Kojca obračam in poenostavljam, kolikor se le da, vsega pa mi, vsaj za zdaj, še ni dano razumeti. Načelno vzeto, so mi njegove misli povsem logične, svoje usode pa na sedanji stopnji razvoja in dojemanja svoje življenjske preizkušnje še nisem sposobna spustiti iz svojih rok ali, bolje rečeno, iz rok uradne in dopolnilne medicine. (Se nadaljuje.)