Kraljeva poroka

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 14. oktober 2008 / 06:00

Če se kolesar poroči na tako lepo jesensko soboto, kot je bila prejšnja, potem bi bilo pričakovati, da bo vse skupaj precej nervozno.

Verjetno ni treba razlagati, zakaj. Tako lep dan je koristnejše preživeti na kolesu in prekolesariti vsaj sedemdeset kilometrov, ne pa zgubljati časa pred matičarjem, a ne? Štosi na to temo so bili pogosti čez celo ohcet, kar pa je bilo pričakovati, saj nas je bilo povabljenih precej kolesarjev.

Kralj je Andrej Hauptman, najuspešnejši kolesar vseh časov v Sloveniji. Ta naziv smo mu nadeli po tistem tretjem mestu na svetovnem prvenstvu leta 2001. V soboto je sklenil stopiti na skupno pot s Tejo. S feltnama, nataknjenima na prstanca, sta potrdila namen, da preostanek življenja prehodita (in prekolesarita) skupaj kot mož in žena. Soprog in soproga.

Eno leto je lahko strašno kratek čas, lahko pa je dolgo kot desetletje. Andreju je bilo zadnje leto najdaljše v življenju. Lani oktobra se je začela kalvarija z zdravjem. Njegova druga v življenju. Ravno ko je preživel tri operacije na srcu in ko so mu zdravniki potrdili, da bo njegova »pumpa« zdaj delovala brezhibno in koristno, so se začele neverjetne težave s črevesjem, ki so trajale tristo dni. Na bivanje v bolniški sobi se je navadil kot na domačo dnevno sobo. Zdravniki so ga imeli za svojega tako kot Debevca v Naši mali kliniki, a kljub temu niso mogli hitreje pozdraviti Andrejeve bolečine. Najprej operacija, ki je trajala osem ur, in potem okrevanje, ki je postalo hujše od zdravljenja. En dan se je počutil dobro in potem tri dni zanič in spet en dan dobro in pet dni zanič in tako v nedogled, dokler ga ni bolniška postelja spet priklenila nase. Sledila je druga operacija, ki naj bi bila »popravek« prve, zahtevna prav tako kot prva. V enem letu so mu kilogrami nihali gor in dol kot kaki najstniški manekenki. Ko je bilo najslabše, je Andrej izgubil 15 kilogramov. Bil je tako slaboten, da med okrevanjem ni mogel niti po nekaj stopnicah do domače spalnice, a je vseeno sedel na kolo in prekolesaril deset kilometrov. Pravi, da je trpel, kot bi šel trikrat čez Vršič.

Zdaj je vse pozabljeno. Življenje gre naprej in končno z njim tudi boljše zdravje. Vse operacije so uspele. Andrej je živ. Andrej je zdaj poročen in v začetku prihodnjega leta bo drugič oče. Med svati je bilo veliko kolesarjev. Zbrani smo bili vsi tisti, s katerimi Andrej rad preživlja službene in proste dneve. Zbrani kot priče tega nadvse ganljivega in veselega dogodka smo uživali, ko smo spet lahko videli na Andrejevem obrazu zadovoljstvo, tako kot ga je imel takrat, ko je bil izvrsten na biciklu. Jasno, o Tejinem zadovoljstvu bi lahko pisal še v nedogled, a ni potrebno. Iz njenih oči je bilo jasno videti, da sije olajšanje in da je pogled na bolniške sobe, shujšanega Andreja in žalostno Klaro, njuno hčerko, samo še neprijeten spomin.

Ohcet je bila tam, kjer se za kolesarja spodobi: na vrhu klanca, na Šmarjetni gori, a o tem malo težje kaj napišem, ker se od deserta naprej ne spomnim najbolje. Danes me zaradi pretiravanja s plesnimi koraki in izražanja veselja z zvijanjem telesa nogi bolj bolita, kot če bi prekolesaril tistih pogrešanih sedemdeset kilometrov na tako lepo jesensko soboto. Andrej in Teja, želimo vama dolg, uspešen in lep zakon ... in spomladi pridita na Glasova torkova kolesarska srečanja!