Egotriperski morski konj (27)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 13. oktober 2008 / 06:00

Na fotografiji je bil Morski konjiček videti običajen 33-letnik. Naočniki z modernimi okvirji, resen nasmeh, prodoren in živahen pogled. Pa še vse lase je imel.

Ker ni vsak dan mlajši, pa tudi za posedanje po lokalih nima ne časa ne živcev, se je odločil, da poskusi srečo v ljubezni po tej poti. Precej je govoril o svojem psu in dobila sem občutek, da je to najbolj krotek in prijazen pes na svetu. Da doseže velikost teleta, je pač pozabil povedati. Pasme se ne spomnim več.

Predlagal je sprehod - s psom seveda.

Pobral me je na parkirišču trgovskega centra. Klasika. Prvih deset minut vožnje je (večnemu) pogovoru o domačem ljubljenčku (iz prtljažnika) dodal še nekaj superlativov o novem avtu in ljubezni do potapljanja. Ko sva prispela do gozda, je 'superlativnost' zamenjala večna in prežvečena tema 'zakaj je sam'.

Torej … Nekaj časa je hodil s hčerko znane družine iz visokih krogov, katere starši se že več generacij kitijo z naslovi 'doktor'. Oče je bil zaposlen v zdravstvu, mama v prosveti. Brat se je pred leti izgubil v svetu drog, njegovo dekle pa je bila polna problemov, ki jih ustvari lastna domišljija, kadar smo željni pozornosti. Hipohonder svoje vrste pač.

»So strašno bogati. Pa tudi togi. Pri njih naletiš na marmor že na dvorišču, še preden vstopiš …,« je vzneseno razlagal, vmes pa psu metal palico, ki jo je ta ubogljivo tekal iskat in jo v diru nosil nazaj lastniku.

»Aha,« je bil moj odgovor na večino njegovih štorij, peripetij, razlag in vprašanj.

On in njegov novi avto in bivša, pa pes, ki je lovil palico in lomastil po obronku gozda, dokler Morski ni enkrat vrgel palice tako nesrečno, da jo je pes ujel v letu in se v moji smeri pognal nazaj ter se najprej zapletel s palico med mojimi nogami. Morski konjiček se je samo nasmehnil, češ saj se samo igra. Tisti trenutek pa se je mrcina postavila na zadnje noge, me pogledala v oči in me šavsnila po roki. Pes se še ni postavil nazaj na vse štiri, ko se je na moji roki že poznal vijoličasti odtis njegovih zob.

»Ljubosumen je,« mi je spet smeje razložil Morski, potem pa neosebno dodal: »Sicer imam pa zavarovanega. Za milijon tolarjev, če bi slučajno koga ugriznil. Meni se res ne da še s tem ukvarjat in gledat psu kar naprej pod tace.«

Model, sem si mislila.

Spominjam se, da sem v naslednjih dneh dobila celo nekaj njegovih sms-ov v smislu, da je bil sprehod prijeten, pa da spet odhaja na morje. Mimogrede je še 'navrgel', da imajo starši vikend na Kamenjaku in da se slišiva, ko se vrne. Odpisala sem mu nekaj vljudnostnih, mislim, da sva se celo dvakrat menila za kino, pa je vedno našel nek izgovor.

Po nekaj mesecih – na dogodek s psom sem že pozabila, sva s Petro sedeli ob kavi in klepetali o vsem mogočem. Med drugim tudi o tem, kako je šla na zmenek z nekim prepotentnim Ljubljančanom, ki živi praktično za psa in svoj avto.

»In kakšen se ti je zdel?« sem jo radovedno vprašala.

»Tip je totalen čudak. Po moje je eden tistih, ki mora v enem mesecu dobiti vsaj tri, štiri potrditve, da je najboljši, vrhunski, sposoben, oh in sploh, ker drugače mu samozavest pade na dno. In to veš, da je najlažje na spletu. Napopaš gor svojo najlepšo fotko, poudariš, kakšen avto voziš, poveš, da imajo starši vikend na morju, in ženske cepajo kot nore. Egotriper pač.«

Zasmejala sem se in ji povedala, kaj sem jaz doživela s tem 'egotriperjem'.

Pravzaprav je bil to v moji karieri zmenkov eden bolj drastičnih primerov moškega, kar sem jih spoznala, pa da so živeli s svojim psom.

Vsaj tako sem mislila, dokler pred nekaj dnevi nisem slišala opravičila, ki pa v pasje-moškem svetu ta trenutek nima konkurence.

Tip je zamudil na seminar kakšnih dvajset minut in se je organizatorju opravičil, češ da je doma reševal pasjo krizo, ker mu je njegova psička polulala kavč.

Tako pač je.

Eni imajo otroke, drugi partnerje, tretji pa si omislijo psa.

Obstajajo pa tudi četrti - taki, ki si omislijo kar dva psa.