Otroška peresa

Dogodivščine mojih superg

Smo črne Startarke. Tako nam je ime. Smo že stare in raztrgane. Z Lili smo že šle povsod: na Mohor, v Kranj, Ljubljano, na morje, v šolo v naravi v Savudrijo, v Škofjo Loko. Imele smo se super, ko smo lizale sladoled in pile vodo. Iz počenega korneta je padel sladoled na tla in smo ga polizale. Odlično je plezati po plezalih, se poditi in teči. Jaz pa menim, da je zabavno v Selcih v šolski garderobi, kjer se pogovarjamo z ostalimi teniskami. Lili se je z domačimi odpravljala na morje. Ko me je Lili pozabila dati v torbo, smo se ustrašile, da ne bomo odšle z njo na morje. Toda spomnila se nas je in nas šla iskat v pritličje in se z nami v rokah usedla v avto. Odpeljali smo se čez mejo v Črvar. Vsak dan smo z njo hodile na plažo, nazaj nas je nesla v rokah. Zvečer smo se sprehodile do Poreča ali Novigrada. Šle smo v hišo strahov, kjer nas je bilo zelo strah. Sklenile smo, da nikoli več ne gremo v hišo strahov. Kmalu smo odšle domov in naša dogodivščina se je srečno končala.

Lidija Pranjić

5. r, PŠ Selca

Povodni mož

(nadaljevanje pesmi)

Ko Urška se v strahu prav hitro utopi,

zastane v žilah premlada ji kri.

Plesalec se zdaj v pošast spremeni,

odnese še Urško v podvodne kleti

in tam se z njo oženit' želi.

»Al' ni že dovolj, da ugrabil si me.

Ti hočeš od mene, da ljubim le te.

Jaz pa še dolgo svobodna bi b'la,

le teb' se tega dopovedat' ne da.«

»Kaj misliš ti, smrklja! Kako govoriš?

Vse to je moje in bolj', da molčiš!

Takoj se poberi od tukajle ti!«

to reče in Urške prevzetne več ni.

In duša vzeta in njen'ga srca

je urno odplavala do vrha voda.

Tam je na svetu čist' sama bila

v nebo gor je zrla, nebesa našla.

Jan Drenovec, Šenčur