Sedmica: Primer Langus

Tu in tam me v določenih okoliščinah in ob dogodkih resno zaskrbi za prihodnost slovenske narodove identitete in samobitnosti, pa čeprav z besedno zvezo "slovenska kulturna identiteta" nenehno opletamo okrog sebe. Je pa res, da to navadno počnemo pred domačo javnostjo.

Spomnimo se, na primer, dve leti nazaj, se pravi leta 2006, ki je bilo v širšem evropskem kulturnem prostoru razglašeno za Mozartovo leto. Slovenci smo zagnali tolikšen kulturni vik in krik, kot bi šlo za našega in ne tujega skladatelja. Cirkus je bil pripravljen s tolikšno preračunljivostjo, da so na svoj račun prišli celo sladkosnedneži, ki so se basali z Mozartovimi kroglicami ali so jih kratko malo podarili kot primerek izbornega (beri umetniškega) okusa. (Namesto da bi podarili Prešernove kroglice, pa čeprav so čisti ponaredek.) Ob tej priložnosti bi lahko ohranili vsaj toliko pameti, da ne rečem ponosa, da bi se pred širšo evropsko javnostjo bahali z Antonom Dermoto, lirskim tenorjem iz Krope in (enim) najboljših interpretov Mozartovih opernih likov. A se nismo in je šla priložnost desetletja mimo nas skrajno brezbrižno.

Še en primer slovenske narodove brezbrižnosti sem (najprej s strani, potem pa dejavno) opazovala sredi letošnje turistične sezone. Prizorišče dogodka: Ljubljana, točneje, trg oziroma prostor pred ljubljanskimi Križankami. Mestni muzej je organiziral razstavo fotografij nekega francoskega fotografa. Na odprtju razstave se je dobesedno trlo ljubljanske smetane, s katero so se pomešale naključne, pomeni mimoidoče skupine turistov.

Delala sem se turistko in sem neko znano ljubljansko »faco«, katero je mogoče srečati na vsaki nekoliko bolj gosposki pasji procesiji, v angleščini vprašala, kaj predstavlja bronasta skulptura, postavljena v zamreženo okensko odprtino ljubljanskih Križank, in kdo je njen avtor. Gospod me je pogledal z očesno belino, zaokrožil kotičke ust v smeri proti vratu in brezbrižno skomignil z rameni, kar sem razumela, kot da se mu o tem, o čemer ga sprašujem, niti ne sanja. Potem sem mu po domače razložila, da gre za kip Orfeja, ki ga je izdelal slovenski kipar Stojan Batič, izraziti predstavnik figuralnega kiparstva, ki pretežno črpa iz zakladnice antičnega sveta oziroma slovenskih in evropskih mitov ter legend. Se pravi, namesto da bi se kitili z lastnim perjem, se s tujim, pa čeprav z umetniškega zornega kota bolj ali manj vsakdanjim.

Še en primer pišmeuhovskega odnosa do slovenske kulturne identitete in samobitnosti je primer Langus. Po neskončno dolgih letih brezbrižnega odnosa do slikarske veličine Matevža Langusa (znani so njegovi portreti ljubljanskih meščanov) so mu konec letošnjega poletja v rojstni Kamni Gorici rojaki končno postavili spomenik, delo akademskega kiparja Staneta Kolmana.

Namesto da bi Slovenci stopili skupaj in poskrbeli za promocijo Stojana Batiča, Antona Dermote, Matevža Langusa in vseh drugih umetniških genijev slovenskega izvora, promoviramo tuje umetnike, često čisto povprečne nadarjenosti, v primeru Langus pa smo se pripravljeni celo skregati, kje naj spomenik temu velikemu slovenskemu upodabljajočemu umetniku stoji. Včasih se zdi, kot da v resnici ne vemo, kaj naj s slovenstvom pravzaprav sploh počnemo.