Srečanje na tromeji

Simbol prijateljstva med sosedi že tri desetletja privablja pohodnike z vseh treh strani meje.

Rateče – Prvi pohodniki so se v nedeljo na vrhu 1509 metrov visoke Peči, kjer se stikajo meje Slovenije, Italije in Avstrije, začeli zbirati že kmalu po deveti zjutraj. Vreme je bilo kljub negotovim napovedim, ki so sledile odpovedi prireditve prejšnjo nedeljo, kot nalašč za odhod v hribe – vedro in hladno. Tromeja je pohodnike tradicionalno pričakala sproščeno, z glasbo in vonjem po dobri domači hrani, ki so jo organizatorji z vseh treh strani pripravili za utrujene planince. »Pridemo skoraj vsako leto; tokrat so sicer napovedovali slabo vreme, zato nas je malo skrbelo, a se nismo dali. Sem gor sva s hčerko hodila le dobro uro, zdaj pa se veseliva druženja z drugimi pohodniki in znanci, ki jih je tu vedno veliko,« je povedal Zvonko Dovžan iz Koroške Bele. Tudi zakonca Mandelj iz okolice Radovljice na tromejo vleče prijeten vzpon in dobro razpoloženje na prireditvi, pa tradicija prijateljskih srečevanj in letos tudi zares lepo vreme. »Dobro se še spominjam, kako je bilo, ko smo na tromejo prihajali še z osebnimi izkaznicami. Razpoloženje je bilo popolnoma drugačno kot sedaj. Morda so srečanja takrat, ko so bile meje še trdno zarisane tako na zemljevidih kot v naravi in v naših predstavah, imela še prav poseben čar …,« je povedal eden od najstarejših udeležencev pohoda, 77-letni Rado Arh iz Martuljka, ki se je tokrat na Peč povzpel z vnukom, hčerjo in zetom. »Spomnim pa se tudi, kako smo se nekoč sem gor odpravili po bližnjici, z vnukom v nahrbtniku, tako majhen je še bil. Tik pod vrhom nas je ustavil srbski vojak, v nas uperil brzostrelko in nas prav nič prijazno poslal nazaj,« se še spominja.

»Srečanje na tromeji je vedno nekaj čudovitega,« pa pravi Jože Brudar, predsednik Turističnega društva Rateče-Planica, ki je skupaj s kolegi iz Italije in Avstrije že 29. leto zapored pripravilo prireditev. »Žal mi je, ker je letos zaradi slabe vremenske napovedi in odpovedi prireditve prejšnji teden precej manj obiskovalcev kot ponavadi – v najboljših letih smo jih imeli tudi do 15 tisoč! Nič zato, bo pa prihodnje leto bolje. Glavno, da se tu dobimo tisti, ki nas že leta vežejo prijateljske vezi in dobri nameni,« je še dejal in z zadovoljnim pogledom objel vrh, s katerega se ponuja čudovit razgled na vse tri strani nekoč tako strogo varovane točke – tromeje. Ta danes ostaja simbol prijateljstva med različnimi kulturami, ali kot piše na leta 1994 postavljenem spomeniku: »Gore so simbol miru, spokojnosti in notranje globine. Vse te odlike potrebuje človeštvo na poti do večje svetovne ubranosti. Na tem pomembnem evropskem stičišču treh velikih jezikovnih skupin in kultur naj bo postavljen spomenik razumevanju in prijateljstvu med narodi.«