Moj stari oče Luka

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. september 2008 / 06:00

Stopinje skozi preteklost

Eden najbolj vztrajnih in zahtevnih je bil Valentin, ki je drugače zasedal mesto rudniškega inženirja v Bosni. Žal pa je bil velik kvartopirec in je vse, kar je dobil, sproti pognal. Nasploh je ta veja Lukovih polbratov in polsester veljala za zelo bistre, vsi so nadaljevali šolanje in še v 70-tih letih se je med Pivkovimi govorilo, da nekateri zasedajo celo pomembna mesta v pravosodni oblasti. Pozneje se je sled za njimi izgubila.

O tem, kakšno je bilo Lukovo otroštvo, ne vem. Kot so mi povedali, bi menda rad šel v šole, žal pa mu je bila namenjena drugačna usoda. Je pa res, da je še na stara leta zelo lepo pisal, znal je izborno računati, vse na pamet, zanimalo ga je marsikaj, od politike do gospodarstva. Nenehno je hlepel po nečem novem, bil je inovator, v življenju je videl izzive, ki jih je tudi praktično preizkusil. Všeč so mu bile prsate ženske, če pa so imele kaj pod palcem, se je njegovo zanimanje zanje še stopnjevalo.

Hčerka Francka, ki je, poleg brata Jožeta, še edini živ otrok iz Lukovega prvega zakona, je pripovedovala, da je bil oče po svoje zanimiv človek. Po eni strani se je trudil, da je vsem zagotovil poklic, za katerega so se izučili, po drugi strani pa je bil zelo nagle jeze, kar so otroci velikokrat okusili na lastni koži. Ob smrti žene jih je poslal služit, najmlajšo, Milko, pa je prepustil bratu pokojne žene, Tinetu Koširju, Karžetovemu, da jo je vzel za svojo.

Konec koncev se z majhnimi otroki ni niti znal ukvarjati, kajti izjemno strogo je ločil vse, česar se je lotil, na moška in na ženska dela. Zanimivo je, da je imel ženske za manjvredne, kljub temu da si je oči zelo rad pasel na njih.

O tem, da je bil umen gospodar, priča že dejstvo, da je v nekaj letih samostojnega gospodarjenja vnovič dokupil vsaj toliko zemlje, kot so jo imeli prej, preden so polbratje in polsestre terjali svoje deleže. Poleg tega je bil eden prvih, ki je začel trgovati z lesom in izdelovati strešno opeko ter nagrobne robnike. Ni prenesel poležavanja, zato je v delo vpregel vsakega, ki je bil doma.

Med prvo svetovno vojno so ga mobilizirali, vendar se je, prefrigan, kot je bil, naredil gluhega. Poslali so ga k zdravniku, ki naj bi preveril, ali nabornikove besede o pomanjkljivem zdravju držijo. Skrbno ga je pregledal, vendar Luka ni niti s kretnjo izdal, da bi zdravnik lahko podvomil o njegovih besedah. V vojski pa so za take primere ponavadi naredili še en preizkus: odslovili so ga tako, da je moral ob odhodu prehoditi kar nekaj stopnic. Nek oficir je za njim vrgel prgišče kovancev, ki so se z žvenketom zakotalili navzdol. Luka jih je sicer slišal, vendar ni niti trznil, vsaj tako je izjavil ob vrnitvi domov.

»Mene že ne bodo ulovili na tako poceni trike,« je stavek, ki se je zapisal v Pivkovo izročilo.

Kot že rečeno, je bil tudi zelo vzkipljiv in nagle jeze. Moj ata Franc je pozneje pri njem v delavnici izdeloval strešno opeko, s katero je že Luka zaslovel daleč naokoli. Nekoč sta prišla z besedami navzkriž, ata je napodil domov, čez čas pa je s samokolnico pripeljal pred našo hišo vse korce, ki so bili tisti dan narejeni, jih jezno stresel na tla, ter zagrozil, da se mu ata naj ne prikaže več pred očmi. Toda ni minila niti ena ura, ko se je vrnil, brez besed znova naložil streseno nazaj, z atom pa je govoril tako, kot da med njima nikoli ne bi prišlo do nobene napetosti.

Luka je dobil grunte kot predzadnji rojeni sin. Mlajši od njega je bil le Jakob, vendar je ta prej šel od doma, s trebuhom za kruhom. Marjana, Kati in Nežka, njegove prave sestre, pa so šle služit v Trst.