Iz starih časov: "Slava mu!"

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. september 2008 / 06:00

Zadnjič smo prebrali nekaj uvodnih odlomkov iz knjižice Primož Trubar in slovensko ljudstvo, ki jo je leta 1908, ob Trubarjevi 400-letnici, objavil pisatelj in politik Etbin Kristan. Danes si oglejmo še nekaj sklepnih odlomkov.

Pri tem moramo imeti pred očmi dejstvo, da je besedilo nastalo v posebnem času in tedanjih duhovnih razmerah in da je bil Kristan po svojem političnem prepričanju socialdemokrat in kot tak nasprotnik tedaj vladajočih klerikalcev in tedanje Cerkve. S tega svojega posebnega zornega kota je videl tudi Trubarjevo znamenito pisanje o vraževernosti slovenskega ljudstva, ki smo ga v tem podlistku že spoznali. »To ljudstvo pa, ki ga je Trubar tako dobro poznal, je bilo nevedno in babjeverno iz dveh vzrokov: Katolicizem je že sam tako uničeval kulturo, razširjal prazno vero in pospeševal vraže, da ljudstvo ni moglo razločevati vere od babjeverstva. A to ljudstvo je bilo tudi tlačansko, zatirano od svojih fevdalnih gospodarjev, priganjano na delo kakor črna živina, ter ni imelo ne časa, ne sredstev, ne moči, da bi se bilo izobraževalo in našlo pot iz teme. Z gospodarsko bedo je vedno združena duševna.«

Kristan je Trubarja v svoji interpretaciji naredil za aktivista, ki je bil že v 16. stoletju socialist. »Primož Trubar je preganjal duševno revščino slovenskega ljudstva in s tem delom mu je pripravljal tudi pot k materialni osvoboditvi. Njegovo delo je bilo socialno, in sicer odkritosrčno socialno, ki ni v ničemer podobno 'delu' današnjih 'krščanskih' socialcev. Nikjer ni dokumenta, iz katerega bi izhajalo, da bi bil Trubar slavil askezo in bedo kot pogoj, da se zaslužijo nebesa; s svojo ženitvijo je dal sam vzgled, da smatra za dobro in pravično, uživati udobnosti tega sveta.« Ponekod gre Kristan v svoji socialdemokratski interpretaciji le predaleč. »Trubar je bil neizprosen v boju zoper vraže in zoper razvade in krivičnosti tedanjega katolicizma in korumpiranega duhovništva, ampak tudi ni bil protestantovski fanatik. Reformacija mu ni bila namen sam zase, ampak sredstvo za rešitev in povzdigo ljudstva …« To pač ni res. Trubar je bil verski reformator, šlo mu je tako kot Lutru predvsem za odrešitev vernega človeka s pomočjo vere ter Božje besede in milosti.

Zanimiv in značilen je tudi sklep Kristanovega pisanja, v katerem kliče Trubarja za pričo v prizadevanjih socialistov. »Štiristo let je minilo. In spanje naroda moti zopet klic svobode. Zopet mu 'puntarstvo' oznanja nov evangelij, zajet iz živega življenja, zrastel iz tal trpljenja, poškropljen s solzami bede in s krvjo mučnega dela. Socializem vabi slovensko ljudstvo, naj vstane, naj se otrese vraž in babjeverstva vsake vrste in naj zaupa v svojo živo moč … Ako bi bil Primož Trubar danes med živimi … in bi se zopet bojeval za svoje slovensko ljudstvo, tedaj bi ne bilo prostora zanj med cerkvenimi in necerkvenimi popi sedanjega časa, ne med onimi, ki ga slave z naštudirano besedo in s polnim kozarcem, a ga ne ljubijo v srcu in ne razumejo v duhu, ampak bil bi puntar, kakor je bil tedaj, med nami, puntarji, med socialisti, ki se bojujejo za ljudstvo, kakor se je zanj bojeval Primož Trubar. Slava mu!«