Profesor Rado Jan ob svoji 80-letnici (2005) (Foto: Polona Mlakar Baldasin)

Verjel je v prihodnost

V soboto, 6. septembra 2008, je v 83. letu v bolnišnici na Golniku umrl profesor Rado Jan (1925-2008). Spominjajo se ga mnogi, ki so ga v svojem življenju spoznali, zlasti njegovi nekdanji učenci, slovenski kulturni delavci, pa rojaki Žirovci in Ločani, med katerimi je preživel največ svojih let.

»Je pa v spreminjanju nekakšna stalnica, ki velja za vse čase: vztrajanje in optimističen odnos do prihodnosti, kar se med drugim potrjuje tudi v številu rojstev. Otroke pa imajo ljudje, ki verjamejo v prihodnost in to, da se da vse prestati – celo mir.«

Vse manj je danes ljudi, ki bi v življenju ustvarjalno počeli toliko reči, kot jih je v svojem profesor Rado Jan. Po stroki in poklicu je bil profesor primerjalne književnosti, šolnik, kulturni in politični delavec, publicist, dramaturg, prevajalec … Diplomiral je leta 1959 iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani v seminarju dr. Antona Ocvirka. Bil je gimnazijski profesor in ravnatelj na gimnazijah v Škofji Loki in Šentvidu nad Ljubljano. Od leta 1970 je bil poklicni družbenopolitični delavec, načelnik oddelka za kulturo, znanost in izobraževanje pri predsedstvu ZKJ v Beogradu, na CK ZKS in v Marksističnem centru v Ljubljani. Po upokojitvi 1988 je v Žireh pri 63 letih na novo zgradil svojo domačo hišo in v njej živel z ženo Vladko, nekdaj prav tako profesorico in ravnateljico loške gimnazije.

V letu 2005, ko je dopolnil 80 let, sva naredila dolg intervju in ga v celoti objavila v Žirovskem občasniku (št. 35), v okrajšani obliki tudi v Snovanjih Gorenjskega glasa. Začela sva na začetku. »Moja življenjska pot se začenja 8. oktobra 1925 ob četrti uri zjutraj v Žireh Pri Klemenu. Meljculja, tako so rekli tedanji babici, je imela ta dan veliko opraviti, saj je pomagala na svet dvema fantoma: Stanetu Isteniču, sinu mamine prijateljice Francke Trpinove, poročene Istenič, in meni. Rodil pa sem se res v posebnih okoliščinah in v letu velike povodnji. Po Žireh je takrat razsajala tudi neka nalezljiva bolezen. Na tehtnici sta bili dve življenji: moje in sestrino. Smrt je izbrala mojo dve leti staro sestro Anico in mi tako vzela ne le sestro, ampak po letih naravno otroško varuhinjo.« Otrok, ki je del poznejšega življenja zapisal gledališču, se je torej že rodil v precej dramatičnih okoliščinah. Njegovo življenje pa je bilo prvič na preizkušnji, ko je bil star tri leta. »Posebej pa mi je ostal v spominu lep poletni dan; star sem bil tri leta. S Šemončkovim Stankom sva se igrala na dvorišču vojake. Njegov stari oče je bil gasilec. Doma je imel trobento in čelado. Stanko je trobil s čelado na glavi in pozival v napad, jaz pa sem na njegovo povelje stekel čez cesto v trenutku, ko je tja zavila v drncu prihajajoča konjska vprega z vozom. V hipu se znajdem pod nogami konj, kolo lojtrnika gre čez mojo glavo, od nekod priteče mama. Še danes slišim njen krik – to je moj prvi spomin nanjo – in me kot angel varuh vzame v naročje …«

Otroštvo in mladost je imel takšno kot večina njegovih vrstnikov, ki niso bili iz premožnih družin. Bilo je trdo, a lepo. Hujše so bile preizkušnje 2. svetovne vojne, ko je bil februarja 1943 nasilno mobiliziran v nemško vojsko, februarja 1944, ko je bil na dopustu, pa je šel prostovoljno v partizane. Po vojni se je zapisal študiju in kulturi, predvsem pa gledališču in šoli. Najprej je bil dramaturg Prešernovega gledališča v Kranju, nato skoraj celo desetletje profesor in ravnatelj na gimnaziji v Škofji Loki. Bil je eden tistih učiteljev, ki premorejo veliko mero tistega, kar je nekdo posrečeno poimenoval »pedagoški eros«. »Kaj je bilo moje vodilo, ko sem prevzel vodenje gimnazije v Škofji Loki? Omogočajmo vsem sposobnim učencem nadaljevanje študija! Poskrbimo, da bodo dobili štipendije najsposobnejši, tudi iz krajev, oddaljenih od osnovnih in srednjih šol. Omogočimo vsem, da se bodo lahko udeleževali ekskurzij in izletov, ki tudi nekdaj niso bili zastonj …« Ko je bil sam učitelj, se je dejavno izogibal tistemu, kar je sam doživel kot učenec. »Iz moje boleče ljudskošolske izkušnje pa: Ne manipuliraj z ranljivimi otroki ali mladostniki za dosego lastne slave in ciljev. Ne obračunavaj z otroki zaradi ideoloških ali političnih prepričanj, ki se ne ujemajo s tvojimi. Ščiti zlasti nezaščitene otroke … V Gimnaziji Škofja Loka so v 'mojih' letih obiskovale šolo sirote tako iz partizanskih kot domobranskih družin. Vsi so mi bili otroci.«

Izkušnje iz dramaturškega in režijskega dela v gledališču so mu prišle prav, ko je zasnoval in režiral nekatere velike proslave na prostem. Največja je bila tista, ki se je zgodila 5. oktobra 1969, ob stoletnici legendarnega Tabora v Vižmarjah (17. maja 1869), ta pa je bil največje politično zborovanje Slovencev v 19. stoletju. Kako je bilo, sem ga vprašal. »Veličastno! S Triglava je prihajala štafeta z baklo in simbolično vžgala v veliki žari plemenski ogenj. Iz meglenega jesenskega jutra se je rodil nepozaben, lep, sončen dan. Množice so se zbirale na prav istem, Severjevem travniku v Vižmarjih, kot pred sto leti, le da so ta dan prihajale peš v dolgih vrstah in brez kmečkih vpreg kot tedaj … Vse se je odvijalo po zasnovi in kot je bilo predvideno. Tabor smo iz pomladi prestavili na jesen. Iz programske zasnove je nastalo pet ločenih programov. Eden od teh je bila »repriza« tabora izpred sto let. S programom sem zasledoval cilj, da vsaj v združenih pevskih zborih simbolno združim vse Slovence, razen porabskih, ki takrat še niso imeli svojega zbora. Nastopili pa so (prvič v zgodovini!) na predvečer obletnice tabora Beneški Slovenci s svojim pevskim zborom Rječan v Škofji Loki in naslednji dan zapeli skupaj s petstotimi pevci Zdravljico … Režijo je narekoval program sam. Scenograf Janez Suhadolc je zasnoval izredno domiselno ureditev prostora. V taborskem duhu je izenačil množico in voditelje. Le dva stebra je dvignil: eden je predstavljal slovensko politiko, na njem je govoril predsednik skupščine Sergej Kraigher, drugi pa slovensko kulturo, s katerega je ognjevito recitiral igralec Stane Sever …« In še: »Spominjam se anekdote – dialoga med Kraigherjem in Severjem, ko je Kraigher Severju šaljivo rekel: 'Danes, Stane, pa sva bila oba enako visoko.' (Mislil je na višino stebrov, s katerih sta govorila.) Sever pa mu je odgovoril: 'Ja, ja, Sergej. Res je. Ampak jaz sem imel boljše tekste.'«

Ob koncu dolgega pogovora sem ga vprašal tudi, kako doživlja aktualno »podobo svojega plemena« (kot bi rekel Tomaž Šalamun), kaj se nam še obeta? »Podoba Žirov in Žirovcev se iz leta v leto, da ne rečem: iz stoletja v stoletje, spreminja. Je pa v spreminjanju nekakšna stalnica, ki skoraj gotovo po svoje velja za vse čase: vztrajanje in optimističen odnos do prihodnosti, kar se med drugim potrjuje tudi v številu rojstev. Otroke pa imajo ljudje, ki verjamejo v prihodnost in to, da se da vse prestati – celo mir.« Res, Rado Jan je bil človek, ki je verjel v prihodnost prav na ta način. Ne le v besedah, tudi v dejanjih. Z ženo Vladko sta ustvarila številno ter nadvse simpatično in ustvarjalno družino in ta je bila z njim tudi v njegovi zadnji uri.

Pri profesorju in njegovi soprogi sem bil v zadnjih letih večkrat v gosteh. Obsojen sem bil na poslušanje, a v tej trpni vlogi nisem prav nič trpel, saj je bilo poslušati ga res zanimivo. Veliko je vedel, marsikaj od tega je zapisal, še več je, žal, odnesel s seboj. Spominjali se ga bomo po tistem, kar nam je dal, svojim najbližjim kot mož in oče, svojim učencem kot učitelj, ljubiteljem gledališča kot kulturni delavec, poznavalcem domoznanstva kot kronist. Veliko je vedel o preteklosti, delal je za sedanjost, verjel pa v prihodnost. In v tej veri tudi odšel.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Šport / petek, 5. julij 2013 / 10:27

Luka Špik na kraljevo regato

Najboljši slovenski veslač Luka Špik bo na povabilo organizatorjev ta konec tedna nastopil na sloviti regati v Henleyju.

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / nedelja, 19. januar 2014 / 07:00

Smuka po »cevcu«

Rekli boste, da gre le za posnetek smuke po »cevcu« v lanski sezoni na katerem od naših smučišč. Napaka. To je ekskluziven posnetek terena, kjer je  pred nedavnim vadila Tina Maze. Ob slik...

Zanimivosti / nedelja, 19. januar 2014 / 07:00

Mož v rdeči jakni

Le kaj počne mož v rdeči jakni? Mar bere letno poslovno poročilo Nove Ljubljanske banke. Mogoče šteje »promet« na plaži, če se mu izplača čez poletje postaviti kiosk s hitro prehrano, iz z...

Kamnik / nedelja, 19. januar 2014 / 07:00

Sedežnica na Veliki planini bo

Tako so kljub obširni razpravi o smiselnosti vlaganj in strategiji Velike planine, ki je Občina še vedno nima, v sredo odločili kamniški svetniki. Občina bo družbo Velika planina dokapitalizirala z 80...

Razvedrilo / nedelja, 19. januar 2014 / 07:00

Slovenska 'carica' leta

Slovenka leta 2013 je postala raziskovalna novinarka Eugenija Carl, ki jo ljudje najbolj poznajo po njenem prispevku o goljufivih branjevcih. Med dvanajstimi kandidatkami za Slovenko leta smo imeli Go...

Gospodarstvo / nedelja, 19. januar 2014 / 07:00

Izpolnjujejo strategijo, sedaj čas za 'zabavo'

»V relativno težavnih okoliščinah nam je uspelo drastično znižati operativne stroške poslovanja, se racionalizirati, konsolidirati in predvsem uspešno izvesti daleč največje dezinvesticije,« pravi Mat...