Juriš na Vršič

... je uspel. Seveda, če sklepam po sebi. Prišel sem do vrha. Na vrhu sem celo videl vrh.

Če bolje pomislim, prvič nisem na vrhu imel popolnoma zamegljene slike in prvič nisem ostal brez sluha zaradi premočnega tam-tama pod dresom v predelu, kjer naj bi imel srce.

Hočem povedati, da sem priplezal na vrh s tako »lahkoto«, da sem celo lahko izustil nekaj stavkov s prijatelji iz Novega mesta, Murske Sobote, Podpeči ...

V nadaljevanju se bom samo še hvalil.

Da, zmagal sem! Ne sicer v generalni razvrstitvi, ampak med novinarji, ki smo imeli na Jurišu svoje državno prvenstvo! Med neprofesionalnimi novinarji, seveda. »Neprofesionalnimi«? Da, in to me žre, odkar so mi povedali strokovnjaki za vrednotenje zaposlovanja, da naziv državnega prvaka v cestni gorski vožnji med neprofesionalnimi novinarji nima enake teže kot zmaga med »profesionalnimi« novinarji. In zdaj bi tukaj pristajala ena sočna gorenjska kletvica! Ampak, ker sem kulturno vzgojen, se je bom vzdržal in hkrati napovedujem atakiranje na direktoričino srce, da me že končno vzame v redno delovno razmerje, ker v prihodnje ne mislim imeti mošnjička do štange, jezika do asfalta in nosa do gležnjev, če taka zmaga nima »teže«. Verjetno večina bralcev ve, kako je priti s kolesom na vrh Vršiča? Svoj »dolgi nos« sem v cilju namakal v pivu, vse dokler mi ni nasproti prišel mladi gospodič z imenom Grega. Vprašal me je, če sem to mogoče jaz, in ko sem mu odgovoril, da sem, mi je segel v roko in mi čestital za po njegovih besedah odlične kolumne v Gorenjskem glasu!

Res je, ne lažem.

Prisežem.

Potem mi je odleglo. Bolje vsaj en zadovoljen bralec in majica državnega prvaka in naziv »neprofesionalen novinar« kot pa niti ena pohvala in ...

No, da ne utrujam ...

Iz Gorenjskega glasa nas je bilo kar nekaj, ki smo v novih dresih jurišali na ta slovenski kolesarski tron. Kot sem slišal, samo Franc ni bil zadovoljen s svojim rezultatom. Pričakoval je čas pod 45 minutami, a ga ni dosegel. Ne bi pisal tragedije, ker je jasno, da bo prihodnje leto, seveda, če se bo še naprej vozil z nami, zastavljeni čas dosegel. In prav v tem je tudi eden od čarov Juriša na Vršič.

Ne vem točno, koliko je bilo letos udeležencev Juriša, kar niti ni pomembnejše od dejstva, da je ta prireditev še vedno velik, če ne največji izziv vsakega kolesarja v sezoni. Kako to vem? Pravzaprav ne vem, ampak samo sumim. Zakaj bi drugače vsi pred štartom in po cilju spraševali le eno in isto že takoj po vprašanju, kako si, koliko časa si vozil lani in kol'k' si meu cajt dons? To sprašujejo tudi na maratonu Franja, seveda, ampak tam ni Vršiča in vsak »malo resnejši« kolesar ve, koliko časa porabi od Kranjske Gore do vrha Vršiča!

Se razumemo?

Prejšnji teden so se nam pridružile kar tri ženske! To pa je novica! Žal mi je v objektiv uspelo ujeti le dve, ampak obljubim, da bom še tretjo in vse tiste, ki se nam še bodo pridružile. Vse tri so potrdile moje pisanje, da dedci ne grizemo na kolesih, da ne divjamo, da smo kulturni, ljubeznivi, prijazni ... skratka maksimalni.