Moj stari oče Luka

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 8. september 2008 / 06:00

Stopinje skozi preteklost

Spominjam se, da smo se sestre velikokrat jezile, kajti sošolci so poleti hodili na morje, me pa smo ostajale doma in hodile pomagat sušit seno. Doma smo zato nenehno imeli »hude ure«, toda zmeraj je obveljala tista, da »ni časa za pohajkovanje«. Mama Berta pa je vsake štirinajst dni hodila molst krave, kajti z Malči Vegelj, ki je pri Pivku stanovala s svojo družino, sta v Alpini delali na izmene in sta se pri tem opravilu menjali. Nasploh se mi je velikokrat zdelo, da sta starša več pri Pivku kot doma, zlasti ata Franc, saj sta z Lukom hodila v gozd še jeseni, ko je bilo potrebno nakositi steljo za živino. In kdo jima je nosil malico? Jaz ali sestra Andreja, jasno. Priznati pa moram, da smo se zaradi teh, »dodatnih« opravil doma nenehno robkali.

Ata Luka je k nam zelo pogosto prihajal. Enkrat mu ni bilo všeč tisto, kar so mu skuhale gospodinje doma, drugič spet se je imel z mamo kaj pogovoriti. Vsi pa smo ga imeli na sumu, da mu je le dolgčas in da je željan družbe. Usedel se je za peč in se hitro začel jeziti, če mu mama ni posvečala dovolj pozornosti. Ponavadi je imel nataknjene kakšne škornje, v katerih je pred tem kidal gnoj. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi jih obrisal ob predpražnik, kaj šele, da bi se sezul. Zato sta se z mojo mamo nenehno kregala.

Vse njene očitke je zavrgel z besedami, da vsak »pošten kmet« v svojem življenju požre voz gnoja, pa da naj zato ne sitnari po nepotrebnem. Moja mama je ob takih priložnostih rada navrgla, da se tako ni nič spremenil, da je bil že včasih tak. Potem nam je povedala zgodbo, da je tudi takrat, ko je še ribala tla doma, pri Pivku, zmeraj prišel z umazanimi čevlji in se razburjal, češ, da bo z nenehnim močenjem tal pod zgnil in da bo za to ona kriva. Meni in sestrama so se te zgodbe zdele smešne, mami pa ne.

Vsi smo vedeli, da je Luka zelo rad jedel pečeno kuro.

Zmeraj se je prvi usedel za mizo in zadovoljno čakal. Ne vem, kaj nas je nekoč pičilo, verjetno se mama ni želela z njim pregovarjati, pa mu naloži na krožnik polno zajemalko praženega krompirja in zajčje stegno.

»Kako danes lepo diši,« je pohvalil oče Luka.

Vsi smo bili tiho, kajti vedeli smo, da so se mu zajci gravžali in ga ne bi pokusil za vse na svetu.

Vendar otroci nismo mogli zadržati skrivnosti zase. Po kosilu smo se začeli muzati in to, da je nekaj narobe, je opazil tudi Luka.

Ko ukaže mami, naj naredi mir za mizo, mu ta reče, da se hihitamo zaradi zajčjega bedra, ki ga je pojedel.

Brez besed je vstal od mize in odvihral skozi vrata. Potem pa je vso pot, po stezi do Pivka, bruhal in se na glas jezil na mamo, ker ga je prinesla okoli.

Z nami, otroki, se pravzaprav nikoli ni pogovarjal. Če smo se preveč motovilili okoli njega, nas je nahrulil, naj mu gremo izpod nog.

Kadar smo bili bolni, mama ni imela takoj časa, da bi mu postregla, ko je prišel na kosilo. Takrat je vzrojil in robantil, da naj ne bo neumna in naj nas ne razvaja.

Njegov najljubši stavek ob takih priložnostih je bil: »Če bo (otrok) dovolj močan, bo preživel, če ne, bo pa umrl, Bogpomagaj.«

Jeseni, ko je dozorelo sadje, sem najraje hodila na sladka jabolka, ki so rasla za hišo. To so bila najboljša jabolka na svetu. Pozneje so jih, žal, posekali in še danes, ko mimogrede zaidem tam mimo, se ozrem na mesto, kjer so se nekoč bohotile nikoli prazne veje.