Iz starih časov: "Odpadli korar"

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 8. september 2008 / 06:00

Veliko se letos dogaja ob 500-letnici Trubarjevega rojstva. Ob prvih treh stoletnicah se ga niso spominjali, vsaj uradno ne.

Marsikaj pa se je zgodilo leta 1908, ob njegovi 400-letnici. Pisatelj in politik Etbin Kristan, prvak slovenskih socialdemokratov tistega časa, je napisal besedilo z naslovom Primož Trubar in slovensko ljudstvo. Izšlo je kot samostojna knjižica v založbi Delavske tiskovne družbe, natisnil pa jo je Iv. Pr. Lampret v Kranju. V uvodnem odstavku opredeli Trubarja kot človeka iz ljudstva, tako rekoč kot »proletarca«. »Štiristo let je minilo, odkar je bil v Rašici na Dolenjskem rojen – dne 8. junija 1508 – Primož Trubar, sin neimovitih staršev, ki je moral hoditi od hiše do hiše prepevat, da je mogel kolikor toliko študirati. Tako so bili v nižavah rojeni vsi možje, ki so po pravici zapisani v knjigi slovenskega naroda. Iz revščine so prihajali, ki so dajali slovenskemu narodu bogate darove. In malo jih je, ki bi mu bili dali toliko kolikor Primož Trubar, sin uboge koče in sam ubog do konca.«

O Kristanovih oznakah bi se dalo razpravljati, a jih raje še nekaj navedemo; iz njih veje duh časa, v katerem so bile zapisane. »Doba, ki je porodila Primoža Trubarja, ni neznana, kakor mnogi časi zgodovine: pred nami je razgrnjena vsa slika tedanje Evrope; znane so nam razmere v domovini, znana nam je tudi Trubarjeva usoda od mladih nog do njegove smrti. Vendar pa ljudstvo ne pozna njega, ki je storil toliko, da brez njega danes morda ne bi bilo slovenskega naroda; kajti žive so armade njegovih sovražnikov, fanatične danes kakor pred 400 leti in velika je moč njih poveljnikov nad slovenskim ljudstvom. 'Odpadlega korarja' sme klerikalni list imenovati Primoža Trubarja ob štiristoletnici njegovega rojstva in ne dvigne se vihar, da bi v nevihti odpihnil blasfemijo. A ne le ljudstvo – tudi tisti ne poznajo Primoža Trubarja, ki se pehajo v prve vrste njegovih častilcev in govore o njem v uri sladke lenobe kakor o sošolcu mlajših dni.«

Kristanova knjižica je izšla pred odkritjem spomenika. »Hrupno se bo letos slavil Trubarjev spomin, dvignil se bo slovenski reformator v bronu v beli Ljubljani; in prav je, da dobi spomenik trpin, ki ga je zaslužil. Ampak kaj pomaga bron in marmor, če nimamo slavljenca v svojem srcu in spoznanju. Svetohlinstvo in sakrileg /svetoskrunstvo/ je, slaviti z besedo in pesmijo duha, a v življenju zatajevati njegovo bistvo in se mu izneverjati ob vsakem koraku.« Trubarjev duh je torej več kot spomenik. »Če je bilo Trubarjevo delo slave vredno, ga slavimo le tedaj, ako nadaljujemo njegov delo v njegovem duhu, izpremenjenem le toliko, kolikor se je naše spoznanje dvignilo nad spoznanje minule dobe. Čegar misli se ne morejo vjemati s Trubarjevimi mislimi, čegar srce ne utripa tako, kakor je utripalo Trubarjevo srce, tisti je hinavec, ako slavi Trubarjev spomin, kajti njegov prostor ni med sinovi njegovega duha, ampak med potomci njegovih sovražnikov in preganjalcev …«