Sarina kolajna ga ni presenetila

Za velikimi uspehi športnikov navadno stojijo vsa družina, trener, klub in še kdo, ki na koncu doda piko na i. Za našimi plavalci, predvsem za Saro, je bil zadnje čase pranoterapevt Brane Skubic iz Zgornjega Brnika, ki jo je spremljal tudi na olimpijskih igrah v Pekingu.

Ob velikih uspehih naših plavalcev, predvsem Sare Isakovič, se zadnji dve leti vedno pojavlja tudi vaše ime. Kakšna je vaša vloga v reprezentanci?

»Delam tako rekoč z vsemi našimi plavalci razen s Petrom Mankočem, ki ima svojo ekipo spremljevalcev, od trenerja do psihologov. Za večino drugih plavalcev, zlasti za te z gorenjskega konca, pa pomagam skrbeti jaz. Gre predvsem za sprostitev, za pomoč pri enostavnih bolečinah mišic in poškodbah.«

Kakšno je vaše delo s Saro Isakovič?

»S Saro sva redno delala od evropskega prvenstva leta 2006 v Budimpešti. Kadarkoli je bila Sara doma, na Gorenjskem, sva se na terapijah srečevala enkrat tedensko. Terapija je navadno pomenila, da je povedala, s kakšnimi težavami se srečuje, kje ima bolečine, in skušala sva to odpraviti. Bistvo te terapije je, da je lahko nemoteno trenirala, da je šla naslednje dni na trening brez bolečin, tako rekoč v počutju top-fit, ne pa z zategnjenimi mišicami ali celo bolečninami. Le v tem primeru športnik lahko normalno opravi trening. Športniki namreč za dobro počutje izkoriščajo različne možnosti, nekateri celo doping, mi pa smo delali s sprostitvenimi tehnikami.«

Priprave na tekmo, posebno na najpomembnejše, so gotovo še posebno zahtevne. Kakšne so?

»Seveda pred tekmami delamo posebne vaje, tako imenovano vizualizacijo. To pomeni, da podoživiš trening oziroma tekmo ter najdeš, kakšne napake si naredil. V naslednjem koraku te napake popraviš in nato lahko opraviš nov optimalen trening ali tekmo. Takšnega nato spraviš v podzavesti. Če to »banalno« primerjam s pisanjem članka, pomeni, da napišeš tekst, ga še enkrat prebereš, kar ti ni všeč, popraviš, ga daš lektorirat in takšnega shraniš. Ko ga potrebuješ, dobiš tekst v popravljeni obliki. Podobno je z vizualizacijami.«

Kako sta se pripravila na finale v Pekingu?

»Pred tekmo sva delala vizualizacijo in prišel sem do rezultata 1:55:1. Naprej ga nisem upal spuščati, saj sva imela nekakšen pravi občutek, rezultat blizu tistega, kar si je želela in nato tudi odplavala. Vendar pa to lahko delaš le z nekom, s komer imaš urejene odnose. S Saro se dobro poznava, skupaj sva delala že več kot dve leti, imela sva pošten odnos, predvsem pa sva ugotovila, da se drug na drugega lahko zaneseva. Za tekmovalca je občutek, da se na nekoga lahko zanese, res pomemben.«

Kako bosta sodelovala sedaj, ko je Sara odšla v Ameriko?

»Ko bo v Sloveniji, bova še vedno sodelovala. To pa bo pred velikimi tekmami, saj se je ravno sedaj izkazalo, da je takšen pristop pred tekmami še kako pomemben. Tudi Primož Kozmus je imel s seboj zdravilca oziroma bioterapevta iz Brežic Marjana Ogorevca. Seveda ne trdim, da sta športnika dobila kolajni zaradi naju, da je Sara tako dobro plavala zaradi mene. Mogoče pa je bilo ravno tega pol odstotka med vsemi drugimi faktorji odločilnega za tako dober rezultat. Mogoče …, čeprav je dejstvo, da se takšnega načina priprave lahko lotiš z nekom, ki že vse zna. Najprej je treba biti vrhunski tekmovalec, takšna pomoč pa je le pikica na i. Ne moreš se dela lotiti z nekom, ki na primer pride z otrokom in mi reče, naj poskrbim, da bo dobil kolajno. Tako ne gre.«

Ko sva se o Sari pogovarjala po uspehu na letošnjem evropskem prvenstvu, ste dejali, da brez zadovoljstva z delom, ki ga opravljaš, velikih rezultatov ne more biti. Olimpijska kolajna to najbrž potrjuje?

»Zagotovo. Še vedno imam enako mnenje. Sara je zadovoljna s seboj, vedela pa je tudi, da bo v primeru, če bo imela težave, pri meni vedno dobila pomoč. Če jo bo nekaj bolelo, bova to odpravila, in po terapiji bo spet dobro psihofizično pripravljena. Vendar pa je dejstvo, da na koncu, ko pride tekma, ko stopi na odrivni kamen, tekmovalec ostane sam. Ni več ne staršev ne trenerja ne psihologa. Ostane sam, in če tisto, kar zna, opravi optimalno, rezultat ne more izostati. Mene Sarina kolajna ni presenetila. Pri sebi sem vedel, da jo bo dobila, vprašanje je bilo le, katero. So pa takšne napovedi zelo nehvaležne. Čeprav zame ne toliko kot za trenerja in tekmovalca.«

Kakšne pa so relacije tekmovalec–trener–pranoterapevt?

»Odnos med nama s trenerjem je bil ves čas dober. In le tak odnos trener–tekmovalec in še nekdo zraven, ki je z njima kompatibilen, je zmagovita kombinacija. In mi trije smo bili ekipa. Bili smo ekipa na pripravah, na tekmovanjih, kar veliko časa samo prebili skupaj.«

Boste sedaj, ko je odšla čez lužo, Saro kaj pogrešali?

»Vedno pogrešaš nekoga, ki ti je drag. In meni je Sara postala draga. Takšen odnos, kot ga imava midva, ostane za vedno. Z nekom, ki nimaš nikakršnih razprtij, ki se dobro razumeš, se lahko tudi začasno razideš, vendar nisi razočaran. Življenje gre naprej.«

Saro poznamo kot dekle, ki ni nikoli slabe volje, s katero se sploh ni mogoče spreti. Sta se vidva kdaj?

»Jaz se s Saro nisem nikoli skregal. Ni mi bilo treba. Pri športnikih je trener tako imenovani »bič božji«. Jaz pogladim, pobožam in vse skupaj spravim v ravnotežje. Ravno zato trener ne more biti s tekmovalcem v takšnem odnosu kot sem jaz. Trener mora od tekmovalca zahtevati izvajanje programa in Sarin trener Miha Potočnik se je odločil za »zmagoviti« program. Svojo vlogo je opravil z odliko. Prav tako tudi klub in zveza, ki sta omogočila optimalne priprave. Stvari so se pač odvile v pravi smeri in to je bil pogoj za uspeh.«