Na Deželo

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 29. junija

Teden sem preživela v miru, sproščena in v prvi vrsti navdušena nad življenjem ter darili narave. Telo sem si krepila s plavanjem, kolesarjenjem in sprehodi ob obali. Zvečer sem poslušala skovikanje sove, ponoči šumenje morja. Tek po hrani, ki me je v nedeljo zapustil, sem si povrnila s pitjem pelina. Že res, da je pelin najbolj grenka stvar na svetu, vsaj sama kaj bolj grenkega v svojem življenju nisem okusila, drži pa tudi, da si po pitju pelinovega čaja lačen kot volk. Dekagram za dekagramom si je moje telo nabiralo prepotrebnih zalog in moči.

V izogib morebitnemu nesporazumu ali nelagodnemu počutju prizadetih, pomeni tistih, ki jim je usoda namenila enako življenjsko preizkušnjo in so zdravljenje s težavo prenašali, moram razčistiti naslednje. Ko govorim in pišem o doživljanju in občutkih v zvezi z boleznijo, se popolnoma zavedam, da smo ljudje različni in da svoje življenjske preizkušnje različno dojemamo in se z njimi spopadamo; moja pot do zdravja je le ena od tisočih poti, moj način premagovanja bolezni je le eden od tisoč načinov. Nikomur ničesar ne vsiljujem, neizmerno pa si želim, da ljudje, ki jih zdravnik postavi pred enako dejstvo, kot je mene, da ljudje, ki so se prisiljeni soočiti z enako diagnozo, kot sem se bila prisiljena soočiti sama, ne otrpnejo od strahu. Bolezen je mogoče premagati. Za to pa je potrebna neizmerna ljubezen do življenja, zaupanje vase, ne samo trdna, pač pa jeklena volja, priti do cilja. Se pravi, do zdravja, ki je porok za življenje in z njim povezano srečo.

S težavo sem čakala današnji dan, ko imam na Golniku napovedano enourno terapijo, s katero bom zaključila prvi cikel zdravljenja. Da ne bo pomote, nisem se veselila kemoterapije kot takšne, pač pa dejstva, da sem z vsako terapijo bližje koncu zdravljenja.

Ležim na postelji in čakam, da bo konec, da mi v žilo stečejo zadnje kapljice kemikalij, ki mi bodo uničile zasevke v plevri. (O tem, da mi bodo kemikalije uničile tudi zdrave celice, se mi zdi v tem trenutku neumestno razmišljati.) Z nočne omarice me opazuje sinjska mati božja, s sosednje postelje pa Teja, s katero klepetava, si pripovedujeva vice, smešne dogodke in sva nasploh odlične volje. In kemoterapije mine, kot bi trenil.

Ob petih popoldne me pride iskat Andrej in namesto na morje se tokrat odpeljeva na Deželo; v počitniški kamp v Radovljico. Na Deželo zato, ker leži sredi bujnih gozdov in vegetacije, kar je za moje zdravljenje nenadomestljivo. Pa tudi zato, ker so mestna jedra Radovljice, Lesc in Krope najlepši srednjeveški arhitekturni spomeniki na Slovenskem.

Potem ko sva z Andrejem postavila šotor, je bilo še ravno toliko časa, da sem desetkrat preplavala bazen. Ulegla sem se na travo in opazovala padalce, ki so se elegantno in brez naglice spuščali proti Zemlji. Ne, današnja kemoterapija mi res ni prišla do živega. (Se nadaljuje.)