Sončni Hvar

Hvarska Amfora je gostila Palmersovo modno revijo, Stari grad, ki je od mesta Hvara oddaljen okoli dvajset kilometrov, pa smo nekaj dni občudovali in okušali turistično.

Hvar je tudi letos gostil modno revijo perila in kopalk Palmers. Ob bazenih hotela Amfora je dogodek pritegnil precej pozornosti, žal pa se v hrvaških časopisih o modni reviji niso posebno razpisali.

Modne revije se je udeležilo kar nekaj znanih slovenskih in hrvaških imen, tako iz estrade, športa kot gospodarstva. Med manekeni in manekenkami smo na modni pisti lahko občudovali tudi slovenske predstavnice (Saro Hudarin, znano Irino Osypenko in Brino Knaus) in edinega moškega predstavnika Dejana Lučiča.

Poleg kolekcije perila in kopalk so prisotni lahko občudovali tudi kolekcijo čevljev Peko by Gacho, delo modnega oblikovalca Milana Gačanovića (tokrat je bil tudi koreograf), katerega nove stvaritve smo Slovenci pred časom lahko videli na predstavitveni modni reviji v Ljubljani, večina pa se oblikovalca spominja kot komentatorja iz resničnostnega šova Veliki Brat na Kanalu A.

Marsikoga naj bi razočarala znana hrvaška televizijska zvezda Nikolina Pišek, kateri so zaupali vodenje modne revije in se pri tem ni ravno izkazala. Včasih karizma in lepota le nista dovolj, je pa zato prisotne do jutranjih ur razveseljeval dalmatinski (lahko bi mu že kar 'dalmatinski Slovenec') Petar Grašo.

Ali je Hvar mondeno mesto, o tem ne vem veliko, ker se v njem nisem zadrževala dolgo. Privoščila sem si kavo in kepico sladoleda, pa še ta je stala sedem kun. Pristanišče je polno luksuznih jaht in drugih morskih plovil, razkazovanja 'kdo ima boljšo in večjo'. In po tem zagotovo spominja na Monako. Pa tudi po cenah. Porcija školjk je dvakrat dražja od tiste v Starem gradu, nekje vmes pa je Milna (kamp pravzaprav), kjer Dinko s svojo družino skrbi za dober sloves restavracije Mala Milna. Tam pa človek ob dagnjah, hobotnici izpod peke, drugih morskih mojstrovinah in domačem vinu pozabi na čas.

Tudi v Starem gradu lahko zvečer vidimo pester izbor jaht, jadrnic, gliserjev višjega cenovnega razreda. Zvečer na ulicah slišimo veliko francoščine in angleščine, umetniki pa svoje zatočišče najdejo v eni posebnih notranjih gostilnic - če jo lahko tako imenujemo, katere lastnik Igor je boem, svojevrsten tip, ki se je odločil, da bo slovenski državljan pri njem lahko pil le, če kupi vinjeto. Rumena nalepka, na kateri je narisan Triglav, čez katerega skače delfin, stane evro in osemdeset centov. Poseben lokal za posebne ljudi pač. Lastnik velja med domačini za posebneža, vendar nenevarnega. Med gosti lokala lahko naletiš na hrvaško primabalerino, ki pomiva kozarce in streže gostom, opernega pevca, ki se prelevi v kuharja, ali kakšnega pesnika, pisatelja, ki tisti večer zabava prisotne z svojimi zgodbami o srbski Šeherezadi.