Olimpijski duh

Olimpijski duh se je odselil iz mojega telesa in po tuširanju sem spet zadišal po cenenem šamponu iz Milerja.

Še dobro, da je olimpijada vsaka štiri leta. Mene kot vrhunskega ljubitelja športa taka prireditev popolnoma iztiri iz normalnih življenjskih, ustaljenih tirnic. Odločil sem se, da bom naslednjo olimpijado preživel za časa dopusta, ker itak nisem kaj prida ustvarjalen v službi, če venomer čakam le na rezultate in »tajminge«, kdaj je kak športni obračun.

Torej, London, prihajam na dopust!

Ker je to kolesarska kolumna in sem jaz po izobrazbi navaden kolesar, je normalno, da sem najbolj trepetal za kolesarje in kolesarki. Štiri kolesarje in dve kolesarki, natančneje napisano. Kolesarji so me razočarali z svojo neborbenostjo. Kolesarki pa s svojim nastopom. In kakorkoli obrnem, moram biti razočaran. Ampak nisem. Nisem in ni potrebe, da bi bil, ker sem samo navijač iz fotelja in se mi niti malo ne sanja, kako je živeti v Pekingu, kaj šele dirkati za olimpijsko medaljo. Torej sem tiho, zleknjen v fotelju s kupom čipsa in piva brez besed zrl v teve ekran in si mislil svoje. V redu, priznam, da s pivom med tole olimpijado nisem imel veliko srečanj, ker mi tako zgodaj, na primer ob 4. zjutraj pivo ni prijalo niti takrat, ko sem delal v nočni izmeni v Savi. Kava? Hvala, to še gre in nekaj sladkega za sladkor v žilah.

Imam prijatelja v Londonu. To je tisto angleško mesto, ki bo gostilo prihodnjo olimpijado. Poklical sem ga večer pred štartom naše Blaže Klemenčič. Na moje vprašanje, kako se počuti tam v Londonu, je odgovoril: I feel very olimpic! Prijatelj se preživlja tako, da komentira kolesarske dirke in kot novinar piše o njih. Lahko zaslužen kruh, sem si mislil, vse do takrat, ko sva se šla, kdo več ve o kolesarstvu. Od stotih vprašanj na temo kolesarstva je on odgovoril na sedeminosemdeset pravilno. Jaz pa na oseminpetdeset. Profesionalec pač, jaz pa »luzer«, tako kot ponavadi. Ampak nič ne de. Ko sem mu pojasnil, kje je vas Bukovščica, je on to vtipkal v svoj program Google Earth. Ostal je brez besed. Na moje vprašanje, kje so njegove besede, je dejal, da sicer to mora biti zelo lepa vas, da pa je nemogoče, da bi ta vas imela olimpijsko kolajno v gorskem kolesarstvu. Prijatelj se je seveda motil. Zakaj? Zato ker ne ve, da če hočeš priti iz Kranja v Bukovščico, je bolje imeti gorsko kolo ali osla kot pa avtomobil ali džip.

Sobota je zadnji dan v delovniku ali prvi dan vikenda. Odvisno, kje delate. Ker imam to srečo, da imam v spalnici en mesec staro budilko, ki sliši na ime Nina, mi ni bilo težko vstati ob štirih zjutraj in si ogledati Blažo v akciji. Seveda sem najprej preklel tiste možakarje, ki so odločili olimpijado organizirati v Aziji, in šele potem še butnil ženo, naj se zbudi in začne dojiti, da bi jaz lahko v miru gledal dirko.

Blaža je bila enaindvajseta. Jaz sem pričakoval, da bo tretja. Ona je pričakovala, da bo deseta. Njen brat je pričakoval, da bo sedma. Vsi drugi pa, da bo dobra. Ni bila dobra. Njeno najslabšo dirko v letošnjem letu sem začel gledati ob štirih zjutraj in končal malo pred šesto. Potem nisem šel nazaj spat. Bila je sobota in ura je kazala 6.30. Zajahal sem gorsko kolo in se prek Stražišča, Čepulj, Mohorja, spustil v Bukovščico. Ob 7.30 sem bil pred hišo Klemenčičevih. Seveda je bila vsa hiša budna. Tam sem srknil dva požirka iz bidona in se začel vračati proti Kranju. Klemenčičevi so bili verjetno razočarani tako kot jaz, ampak ker vemo, da je Blaža, Blaža, vemo tudi, da je bil to eden njenih slabih dnevov. In če ne bi bilo slabih dnevov, se ne bi spominjali tistih dobrih ...