Sedmica: Dve strani medalje

Začelo se je davnega leta 1912 v Stockholmu.

Sabljač Rudolf Cvetko je bil prvi Slovenec, ki je na letnih olimpijskih igrah osvojil medaljo. In potem se je usulo: Leon Štukelj, Josip Primožič, Stane Derganc, Miro Cerar, Ivo Daneu, Aljoša Žorga, Alenka Cuderman, Rolando Pušnik, Sadik Mujkič in Bojan Prešern, Jure Zdovc, Polona Dornik, spet Rolando Pušnik in Iztok Puc, Iztok Čop in Denis Žvegelj, Milan Janša, spet Sadik Mujkič, Jani Klemenčič in Sašo Mirjanič, Brigita Bukovec, Andraž Vehovar, Rajmond Debevec, spet Iztok Čop in Luka Špik, Vasilij Žbogar in Jolanda Čeplak. K tem štiriindvajsetim imenom in priimkom je treba dodati še pekinške junake: Saro Isakovič, Lucijo Polavder, še enkrat Vasilija Žbogarja, Primoža Kozmusa in še enkrat Rajmonda Debevca. Nikogar ne bom posebej izpostavljala, saj so vsi legende. Vsem drugim sodelujočim športnikom pa vsa čast, da so v reprezentanco sploh prišli in napeli vse sile, da dosežejo čim boljši rezultat. V svojem imenu in v imenu svoje države; športniki na tako spektakularni prireditvi, kot so olimpijske igre, so za prepoznavnost države nedvomno ambasadorji številka ena.

Narava stvari je takšna, da javnost vidi (in si zapomni) samo rezultate, ne pa tudi zakulisja teh rezultatov. Namreč, za vsakim uspehom stojijo jasen cilj, jeklena volja, odrekanje, vztrajnost, pogum in vse drugo in, ne nazadnje, za vsakim velikim uspehom stojijo vzponi in padci. Pravi vzdržijo, drugi vržejo puško v koruzo ob prvem neuspehu.

Enako navdušujoče je dejstvo, da je na letošnjih olimpijskih igrah v kitajski prestolnici po številu medalj na prebivalca Slovenija na samem vrhu. Nepoznavalec razmer bi brez zadržka pritrdil, da sta Slovencem šport in rekreacija položena v zibelko.

Žal je olimpijska zgodba o uspehu le ena stran medalje. Druga stran medalje so denimo otroci, ki ure in ure, leta in leta prečepijo pred računalnikom, se bašejo z nezdravo prehrano in se, posledično, nenormalno redijo. Varovalke za to, bom rekla, kar katastrofo pa ni nobene. Ali je vsaj zelo šibka. Pred kratkim sem opazovala večjo skupino osem- morda devetletnikov, ki so telovadili; delali so prevale, skakali čez kozo, v daljino in čez kolebnico in še nekaj drugih telovadnih elementov. Resnično me je zaskrbelo, saj večina ni bila vešča niti poskakovanja na mestu, kaj šele preskakovanja kolebnice ali prevala.

V prvi vrsti so za telesno stanje in zdravje, kajpada, odgovorni, da ne rečem krivi starši. (Ti naj pomislijo, kdaj si je njihov otrok nazadnje strgal hlače na drevesu oziroma ali si jih je sploh kdaj.) Preostanek krivde nosijo šolniki (z ministrom na čelu, da se razumemo) in njihov učni program. Drži, da je šola, od najnižje do najvišje stopnje, v prvi vrsti namenjena izobraževanju. Drži pa tudi, da bo vrhunsko izobražen človek težko dal vse od sebe, če zaradi telesnih bolečin ali degeneracije ne bo mogel sedeti več kot dve uri skupaj.

In še nekoga je mogoče brez zadržka okriviti za katastrofalno telesno aktivnost slovenskih otrok: arhitekte in župane. Arhitekte zato, ker načrtujejo stanovanjska naselja brez otroških igrišč, župane pa zato, ker (v veliki večini) v svojem kraju ne poskrbijo za veliko in z igrali domiselno urejeno otroško igrišče. Že res, da je, vzemimo, Ljubljana Ljubljana, Kropa pa Kropa. Velikost kraja pri tem ni pomembna. Pomembno je, da tako v Ljubljani kot v Kropi živijo otroci.

Marjeta Smolnikar bo na državnozborskih volitvah kandidirala za poslanko na listi SLS in SMS.