Kuharica (20)

Pred časom je o tem, kako možgani papirnato in pisno ljubezen lahko pretvorijo v signal, ki človeka dejansko pripravi do tega, da se zaljubi v besede in pogovore, spregovoril eden znanih televizijskih voditeljev in kolumnistov.

Aljaževa zgodba je praksa omenjene hipoteze.

Nasmejan in poln superlativov je razlagal, da je končno spoznal sorodno dušo, si pa ni mislil, da jo bo našel na tak način. Na začetku se je na spletni portal prijavil bolj iz radovednosti in glede na to, kakšna ženska pisma in sporočila je dobival, je že obupaval. Potem je nekega dne brskal med profili in našel Kuharico. Za povrh vsega naj bi bila še 'huda mačka', kot se je izrazil.

»Ne boš verjela. Pismena je, zna komunicirati, fotografije pa mi ni poslala, ker meni, da me še premalo pozna.«

»Od kod pa je?«

»S Primorske.«

»Ni to malce daleč? Se boš vozil tja?«

»Ah, ne teži. Če se bova zaljubila, jo bom 'naštimal', da se preseli na Gorenjsko.«

Pri vsem skupaj me je nekaj motilo. Nekje vmes mu je 'ušel' podatek, da se pisno in preko telefona poznata že dva meseca, pa ga še premalo pozna?

Odločila sem se, da si ogledam njen profil. Zanimivo ozadje, solidno spisana predstavitev – ne preveč, ne premalo, lepo oblikovani stavki. Skrajno levo je bila fotografija, s katere se je smejala temnolasa, zelenooka lepotica. Lase je imela spete v čop, sedela je tako, kot da je ravno pretekla deset kilometrov in sedaj zadovoljna s prijateljicami klepeta ob pollitrski steklenici vode z okusom brusnic.

Ko sem naslednjič spet poslušala Aljaževe ljubezenske dogodivščine – seveda jih je doživljal še vedno le preko telefona in elektronske pošte, sem mu brez ovinkarjenj omenila, da Kuharičina fotografija ni njena.

»Kako to misliš?«

»Tako. Lepo. Zdi se mi, da fotografija na njenem portalu pač ni njena. Preveč reklamna je. Tista voda sili v osredje slike, da je noro. Pa še iz steklenice pije.«

»Ah, pretiravaš.«

»Pa zakaj ti ne pošlje slike?«

Pogovor je zaključil z značilnim 'ne teži'.

Aljaža potem kar lep čas nisem ne videla ne slišala. Srečala sem ga čez dobrega pol leta v eni izmed kitajskih restavracij.

»Prisedi. Boš pikala tega sladko-kislega piščanca z menoj.«

Prisedla sem, v pozdrav zamomljala nekaj vljudnostih fraz, naročila še solato iz kalčkov in kozarec vode.

Aljaž se je razgovoril.

»Imela si prav, veš. Ni bila njena fotografija. Niti podatki niso bili pravi. Edino letnica rojstva ni bila zlagana.«

»Kako pa si vse to izvedel?«

»Po tistem, ko sva se midva zadnjič videla, sva si s Kuharico dopisovala še kakšen mesec. Bližal se je dopust in dogovorila sva se, da ko se bom vračal domov z morja, se slišiva. V bistvu je bil zame to že ustni dogovor, da se bova videla. Najprej se je strinjala, potem pa o njej dobra dva tedna ni bilo ne duha ne sluha. Pošiljal sem ji telefonska sporočilca, kdaj se vračam, pa kje naj se ustavim – da se srečava. Nič. Šele ko sem napisal, da jo bom po sliki s profila poiskal, me je ženska poklicala. Vsa objokana se je v telefon opravičevala, da mi mora nekaj zaupati, da ne ve, kako naj to stori, in da je verjetno najbolj grozno bitje na planetu. No, tako mi je pač povedala, da je njen profil zlagan, da fotografija ni njena, da je stara toliko, kot piše, težka pa krepko čez sto kil. Nima narejenega nobenega faksa in je celo samohranilka.«

S paličicami je brskal po rižu in naredil požirek soka.

»No, vsaj redno zaposlitev ima. In veš, kaj je po poklicu?«

Pogledal me je z velikimi, nedolžnimi očmi.

»Kuharica.«

Hm, kdo bi si mislil, kajneda …

»V domu za ostarele.«

Vzdržala sem se komentarja ter pohvalila sveže kalčke.