Naši olimpijski junaki

Pravijo, da so nekateri športniki rojeni šampioni in jim je bilo nekaj več kot drugim položeno že v zibelko. Večina strokovnjakov pa se vendarle strinja, da velike športnike odlikuje predvsem trdo delo, športno življenje in velika volja postati najboljši.

»Nad olimpijskimi zmagovalci so še samo bogovi. In leteti tako blizu njih, je res fantastično,« je olimpijskega prvaka Primoža Kozmusa ob prihodu iz Kitajske v Slovenijo nagovoril podpredsednik našega olimpijskega komiteja Leo Kremžar. Njegove besede so bile morda malce evforične, toda v trenutkih ponosa nad kar petimi olimpijskimi kolajnami naših športnikov in bleščečim zlatom brežiškega metalca kladiva v tistem trenutku ni bilo nikogar, ki bi mu jih oporekal.

Da pa vendarle nismo na nebu, nas je hitro opomnil Primožev trener Vladimir Kevo, ki je brez zadrege izdal »čudežni« recept šampiona. »Petnajst let smo trdo garali, Primož je živel za šport, treniral in si želel biti najboljši, olimpijski zmagovalec in nekoč tudi svetovni rekorder,« je povedal trener Kevo. Primož, ki ima raje dejanja kot besede, pa je ob slovesnem trenutku, ko je odličje pokazal svojim domačim in navijačem, priznal: »Že med tekmo se mi je ob dobrih nastopih odvalil kamen od srca. Vedel sem, da bo kolajna, zadovoljen bi bil tudi z bronasto. Toda poslušati slovensko himno na olimpijskem odru za zmagovalce, je res nekaj izjemnega.«

Sarina zgodba

Nekaj izjemnega pa se je v Pekingu zgodilo tudi mladi gorenjski plavalki Sari Isakovič, ki je utrip olimpijskih iger prvič začutila pri komaj šestnajstih letih, ko je nastopila v Atenah. Letos je bila Sara štiri leta starejša, z obilico izkušenj z največjih tekmovanj, z zvenečim naslovom evropske prvakinje, predvsem pa z veliko ljubeznijo do športa, do plavanja. Veliko življenjsko energijo smo pri njej občudovali vse od prvih plavalnih zamahov v kranjskem bazenu do zadnjih v radovljiškem, kjer je v vodi preživela ure in ure. Gotovo bi bilo težje, če se v njej ne bi pretakala kri mami Rebeke, tudi nekdaj odlične plavalke, pa tudi podpora in ljubezen očeta Nenada in brata Gala, ki sta si za polet v nebo raje izbrala jeklena krila.

Brat dvojček Gal, ki je bil do lani prav tako plavalec, se je namreč po končani gimnaziji raje odločil za očetovo pot in na Danskem študira za pilota, Sara pa se je v predolimpijski sezoni odločila, da se posveti samo plavanju, študij pa je za eno leto počakal. »Študentje piloti, ki skupaj živimo v vojaški bazi na Danskem, smo prav zaradi Sare vstajali vsak dan zjutraj ob štirih in gledali njene nastope. V noči pred velikim finalom pa nisem mogel niti zaspati, ostal sem pokonci kar do štirih zjutraj in takrat so se mi pridružili drugi. Srce mi je močno razbijalo, in ko je Sara dobila kolajno, so me prijatelji začeli objemati, mi čestitali. Bilo je res noro in nepozabno. Ko sem naslednji dan šel vprašat, ali bi lahko dobil nekaj dni počitnic, da bi doma ob prihodu pričakal Saro, so mi jih takoj odobrili in danes sem presrečen, da bomo vsaj tri dni skupaj z vso družino in da mi bo Sara povedala vse, kar se je zgodilo,« je povedal Gal, potem ko je na brniškem letališču v torek zvečer vendarle ponosno objel sestro Saro in ji še bolj kot za srebrno kolajno čestital za res izjemen rezultat.

»Saj nisem mogel verjeti, ko sem videl, kje so se ustavile ure, ko sem videl rezultat pod 1.55,« je poznavalsko povedal Gal, z njim pa je mnenje delila tudi mami Rebeka. »Mnogi, ki so si ogledali Sarin nastop v finalu, so bili ob pogledu na njen presenečen obraz prepričani, da je bila presenečena, ker ji je uspelo dobiti kolajno. To pa ni res, veliko bolj je bila presenečena, ko je na zaslonu zagledala tako čas Pellegrinijeve kot svoj čas, ki je bil res fantastičen, precej boljši od svetovnega rekorda v disciplini 200 metrov prosto. Tudi zato je bila ta tekma nekaj posebnega,« je dodala mami Rebeka, ki je za Saro na tribuni v vodni kocki v Pekingu navijala skupaj z možem Nenadom, ki je ponosno spremljal hčerkine nastope.

»Po tekmi smo odprli šampanjec, prišla sta Sara in trener Miha, pa Mankoči, skratka proslavili smo v ožjem krogu. Sara je bila srečna, midva tudi in to nam je povsem zadoščalo. Naslednji dan smo si malce ogledali mesto, sicer pa so Saro čakale obveznosti. Tako bo tudi te dni doma, nato pa že v nedeljo odhaja v Ameriko. Ima srečo, ker bo potovala skupaj z Jernejem Godcem in Damirjem Dugonjičem, tako da bo imela družbo že na letalu. Na Kitajskem smo spoznali tudi njeno bodočo trenerko. Kaže, da je zelo prijazna, prijetna in z možem imava dober občutek,« je še povedala skrbna mami Rebeka, medtem ko je Sara odgovarjala na vprašanja novinarjev, se slikala z navijači in nasmejana kazala kolajno.

Uživala je vsak trenutek

»Sedaj, ko sem doma, se res dobro počutim, čeprav sem v Pekingu uživala tako na nastopih kot nato na podelitvi in tudi potem, ko je bilo tudi nekaj časa za oglede in druženje s prijatelji. Ogledali smo si prepovedano mesto, malo manj časa je bilo za nakupe, sem pa vseeno nakupila darila za najbližje, posebno za brata Gala. Vsak trenutek sem skušala čim bolje izkoristiti, v Pekingu bi prav lahko ostala še nekaj dni, vendar potem ne bi ujela letala za Ameriko, kamor na študij in treninge odhajam že v nedeljo,« je povedala Sara, ki se je že veselila tudi jutrišnje slovesnosti ob radovljiškem bazenu.

»Upam, da bom imela čas spakirati vse potrebno za pot. Najbolj pa se veselim, ker smo se za tri dni zbrali vsi domači in upam, da bomo uživali. Nato pa me čaka študij, novi treningi in tekme, pa tudi novi rekordi. Morda že prihodnje leto v Rimu. Upam, da bom tako napredovala kot do sedaj, vem, da imam še veliko rezerve. V Ameriki bom zagotovo imela odlične razmere, saj bom imela dobre sparing partnerice tudi na treningu, kar mi bo omogočilo še boljše rezultate. Prav tako se veselim študija na priznani univerzi, kot je Berkeley, in sem zelo počaščena, da sem tam dobila tudi štipendijo. Zagotovo prihaja novo obdobje, nove izkušnje in mislim, da je vsaka sprememba dobra,« je še povedala Sara, ki je tako bližnji kot trenerji in navijači ne poznajo le po širokem nasmehu, ampak tudi po trdem delu.

Trenerju Mihu dela ne bo zmanjkalo

Sara pa se za pomoč tudi ni pozabila zahvaliti trenerju Mihu Potočniku, s katerim je zadnja leta preživela res veliko časa. »Čeprav je Sara že v Dubrovniku mesec dni pred olimpijskimi igrami odplavala odličen rezultat, je bil pred nastopi v Pekingu naš osnoven cilj uvrstitev v finale. Vedeli smo, da je konkurenca zelo močna in »zgoščena«, da bo za finale treba plavati rekorde. Z vsakim Sarinim izvrstnim nastopom so naši apetiti rasli in Sara je na koncu v finalu naredila res fantastičen rezultat. Če povem čisto pošteno, pa sem bil kar malo žalosten, ker ni zmagala. Posebno zato, ker takoj na cilju nisem vedel, katera je bila prva, potem pa sem na semaforju videl, da je s tako fantastičnim plavanjem druga,« je povedal trener Miha Potočnik, ki mu, čeprav Sara odhaja prek luže v Ameriko, v domačem radovljiškem klubu ne bo zmanjkalo dela.

»Plavalcev je v klubu kar precej, vendar pa smo dogovorjeni, da se 2. septembra zberemo na sestanku, in če ne bo dramatičnih sprememb, me čaka delo z Anjo Klinar in Lukom Turkom. Anja je sicer na olimpijskih igrah osvojila »samo« 16. mesto, vendar je nastopila vrhunsko in dosegla osebni rekord. Če bo pokazala še malo več želje po dobrih rezultatih, bi se tudi ona lahko večkrat uvrščala v finala evropskih in svetovnih prvenstev, tako kot se je v mladinski kategoriji. Žal je imel Luka v tem letu precej smole s poškodbami, zadnja je bila le pika na i. Ker pa verjamem, da je vsaka stvar za nekaj dobra, in ker je Luka še mlad tekmovalec, pa mislim, da še lahko pričakujemo njegove dobre rezultate, če se bo le odločil, da mu to nekaj pomeni. Seveda pa je v klubu še veliko odličnih mlajših tekmovalcev in dela nam ne bo zmanjkalo,« je dodal trener Miha Potočnik.

Tudi veslačem dobrih obetov ne manjka

In medtem ko so dobitniki olimpijskih kolajn zadnje dneve slavili, ko so se poleg olimpijskega prvaka Primoža Kozmusa in podprvakinje Sare Isakovič zasluženih odličij veselili tudi srebrni jadralec Vasilij Žbogar, bronasta judoistka Lucija Polavder in bronasti strelec Rajmond Debevec, so se blejski veslači bolj potiho, nekateri pa tudi naglas, hudovali nad srečo, ki tokrat ni bila čisto na njihovi strani. Šesto mesto Iztoka Čopa in Luka Špika v dvojnem dvojcu ter četrto mesto bratov Miha in Tomaža Piriha, Roka Rozmana in Roka Kolandra je bilo manj, kot so si želeli po uspešnih uvodnih nastopih v Pekingu.

»Nesrečno« četrto mesto četverca je še najbolje opisal najbolj izkušen med vsemi Miha Pirih. »Spomnim se, da sem večkrat videl tako naše kot druge čolne, ki so se v finalu največjih tekmovanj uvrščali na četrto mesto. Vedno sem si rekel, kaj neki so tako slabe volje, saj je četrto mesto vendar odličen rezultat. Tudi jaz bi bil enkrat rad četrti! Toda sedaj vem, zakaj so se tako počutili,« je ob slovesnem sprejemu v sredo zvečer na Bledu razmišljal Miha, najmlajši v čolnu Rok Rozman, pa je dodal: »Res smo si ob odhodu na Kitajsko želeli nastopa v finalu, ko smo se tja uvrstili, pa smo si želeli tudi kolajno, in ko je ni bilo, ko smo bili četrti, sem najprej pomislil, da je vseeno, tudi če bi bili peti, šesti ali celo slabši. Ko pa sem vse to prespal, ko smo doma, najprej na Brniku, nato v Smokuču in sedaj še tu, na Bledu doživeli res prisrčen sprejem, pa vse bolj ugotavljam, da smo dostojno dirkali in da moramo biti veseli. Še bo priložnosti za dokazovanje, velik cilj nam je tudi domače svetovno prvenstvo, ki bo na Bledu že leta 2011.«

In res so do svetovnega prvenstva na Bledu le še pičla tri leta. Da se velika prireditev bliža, pa je dokaz tudi pogodba o sofinanciranju projekta gradnje Veslaškega centra in ciljne regate Zaka iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Tega denarja je nekaj več kot 3,5 milijona, pogodbo pa sta ob sredini slovesnosti na Bledu podpisala minister za šolstvo in šport Milan Zver in župan domače občine Janez Fajfar.