Kriza in vrednote: neizprosnost pohlepa

Hermina Krt, bančnica iz Kranja, je na dobro obiskanem večeru v Hiši kulture Gorenjskega glasa številnemu občinstvu predstavila svoje magistrsko delo z naslovom Globalna finančna kriza - kriza vrednot sodobne družbe, strnjeno v poljudnejšo knjigo z naslovom Neizprosnost pohlepa.

Pravzaprav je ob knjigi, ki jo je izdal Gorenjski glas, potekal iskriv pogovor štirih zanimivih sogovornikov, ki ga je vešče vodila Alenka Bole Vrabec. Poleg avtorice knjige so svoje misli prispevali še: dr. France Arhar, prvi guverner Banke Slovenije, sicer pa mentor pri Hermininem magistrskem delu, publicistka Spomenka Hribar in pisateljica Berta Golob, ki je lektorirala magistrsko nalogo in avtorico spodbudila, da je iz nje nastala knjiga.

Iztočnica avtoričinega dela je kriza, ki je zajela globalni svet, v zvezi z njo pa razmišljanje o etiki, o sistemu vrednot, o tem, kaj storiti, da bo svet boljši. Finančno krizo prikazuje tudi kot krizo vrednot in se sprašuje, katere elementarne vrednote so odpovedale ali so jih udeleženci prikrojili po svoje zaradi kratkoročnega doseganja lastnih ciljev, je o knjigi Hermine Krt dejal njen mentor France Arhar. Zanimiva je njegova misel o premoženju, o denarju. »Denar sam po sebi nima vrednostne sodbe, ta se pojavi ob vprašanju, kako pridemo do njega, kako ga zaslužimo. Tudi trgi niso vrednostno nevtralni, na njih vedno nastopajo špekulanti (manjše število teh je sicer dobro za prevetritev trgov), zato je poslovanje postalo tvegano in odgovorno. Trg je postal svoboden, sodobna tehnologija je pripomogla, da se transakcije lahko izvajajo domala s svetlobno hitrostjo. Pot in prenos informacij (in tudi denarja) sta se skrajšala, internet je pri tem velik dosežek, toda hkrati se z informacijami prek njega posreduje tudi cela vrsta dezinformacij. Tega veliko udeležencev na trgu ne ve in slepo sledijo napotkom. Tu gre na eni strani za vprašanje zaupanja, na drugi pa za odgovornost tistih, ki odločajo, posameznikov in institucij, tudi bank.« France Arhar je govoril o krizi, ki je v naši državi povzročila številne probleme pri posameznikih in institucijah, največji problem pa se kaže v izgubljenem zaupanju med partnerji. »Slednjega se ne da kupiti, lahko si ga za kratek čas izposodimo, kar pomeni, da si ga moramo sami ustvariti, zaslužiti,« sta prepričana Hermina Krt in njen mentor. Hrepenenje po velikih in hitro zasluženih dobičkih, pri čemer se ne sprašujemo o kulturi in etiki pridobivanja dobička, je privedlo do krize pri nas in na svetovnem tržišču. Arhar rešitve ne vidi v večji regulativi, pač pa v presoji z lastno pametjo in izkušnjo.

Pohlep je gonilo kapitalizma, neizprosnost pohlepa je prišla do svojega lastnega konca, je razmišljala publicistka in filozofinja Spomenka Hribar. Za slovensko družbo je bilo v času socializma značilno, da je bil zasebni interes (in s tem pohlep) normiran in omejevan, po uvedbi kapitalizma pa je nastal pravi izbruh pohlepa. A ne le naša država, ves svet se je znašel v zanki, ki ga je zakrivil pohlep. Po njenem bi bilo treba v temelju spremeniti človekov odnos do samega sebe, do sočloveka in do sveta. To potrebo smo začutili, a se boji, da ne bo dovolj časa, da bi se spremenili. Morali bi imeti več sočutenja (ne sočutja in usmiljenja) do sočloveka, pravi Hribarjeva. In višje ko je nekdo na družbeni, gospodarski ali politični lestvici, bolj bi se moral zavedati te odgovornosti. Neizprosnosti pohlepa ne bomo omejili z zakonom, pač pa v ljudeh, celotna družba bi se morala konsolidirati v tem smislu. Meni tudi, da ni dovolj, da smo bolj delavni, strožji do sebe, bolj moralni, ampak nam manjka tudi radosti življenja, spoštovanja do sveta in veselja nad tem, da smo.

Berta Golob, svoje čase pedagoginja, pa je problem ocenila z vidika vzgoje. »Brez reda ne gre v družini, šoli in v družbi sploh,« je prepričana. Tudi v šoli bi morali najti čas za pogovor z mladim človekom z namenom, da mu ozavestimo vrednote, s čimer pride do spoznanja, da vrednota zavaruje. Berta Golob tudi v tem krutem svetu verjame v dobro v človeku. Da to zmaguje, pa je potrebno prizadevanje od družine naprej, prek šole in družbe, vključno z zakonodajo. Vrednote, ki so ključna tema Herminine knjige, so bile tudi rdeča nit pogovora ob njej. Ni naključje, da so sogovorniki ob teh vprašanjih večkrat omenili slovenskega razumnika Antona Trstenjaka. Zaupanje je človekovo »predplačilo«, zanj je odgovoren sam, zato mora vedeti, kako ravnati, da bo zaupanje zaslužil, je eno njegovih misli uporabila Hermina Krt. Zaupanje je temelj, na katerem avtorica gradi svoja razmišljanja. Drugi temelj je odličnost, njen ideal, vztrajno delovanje v smeri, da hočemo biti jutri boljši, kot smo danes. Kvaliteta odličnosti je indiferentna do kakršne koli kvantitete, ne da nič na materialno bogastvo, ampak je pomembno le tisto, kar je v nas samih, poudarja avtorica.

Sogovorniki so spregovorili tudi o vlogi žensk v 21. stoletju. Ali lahko druga polovica človeštva prinese potrebne spremembe za bolj uravnotežen jutri, sprašuje avtorica v enem od poglavij. »Prav je, da je ženska danes osamosvojena, da stoji na svojih nogah, ima svoj zaslužek, veliko ve, je izobražena, samozavestna. Ali pa človek v tem stoletju premore tudi toliko modrosti, kot so jo naše preproste babice? Morda nam ravno to manjka v času, ko bolj hlastamo za zunanjim videzom in uspehom. Vesela sem, da je ženska emancipirana z moškim spolom in prav bi bilo, da bi bilo enako po vsem svetu, kjer danes še vladata suženjstvo in trgovina z belim blagom,« poudarja Berta Golob. Ženske bi morale biti v javnem življenju bolj zastopane, meni Hermina Krt, ki ji je vzor nordijski model z enakomerno zastopanostjo moških in žensk. Ženske vidimo drugačne prioritete kot moški in treba bi bilo uravnotežiti eno in drugo v korist trajnostnega razvoja, meni Krtova. Zakaj je žensk manj kot moških v vrhovih gospodarskih družb in tudi v politiki, zgolj deset odstotkov, je razmišljala Spomenka Hribar. »Ženska najprej uredi stvari doma, šele nato pogleda po svetu in vidi, kaj je narobe. In nato potrebuje veliko poguma, da naredi kaj za svet.« France Arhar se v pretežno ženski družbi ni želel opredeliti, ali bi se lahko izognili krizi, če bi vajeti v roke vzele ženske. Tako tezo je potrebno znanstveno dokazati, prepričan pa je, da je svojevrstna odlika za žensko značilna intuicija.