Kadar se "gunca" ...

... takrat je hudič, v želodcu pa ne ostane nič.

Trajekt iz Talina v Stockholm smo po internetu rezervirali že v maju. Mogoče nekoliko »ziheraško«, pa vendarle, boljše je priti določenega dne ob določeni uri s potrdilom na blagajno, dvigniti vozovnice in se vkrcati na ladjo, kot pa čakati nekaj dni na morebitno prosto kabino in mesto za avto. V času dopustov sredi julija so trajekti običajno precej zasedeni. Okroglih 250 evrov za avto in tri osebe in tistega ponedeljkovega popoldneva smo se tako mirno vkrcali in še zadnjič pomahali Estoniji in z njo Latviji, Litvi in Poljski, državam, ki so tako kot Slovenija, v evropsko unijo vstopile maja 2004. Videli smo veliko, prevozili prav tako, naš splošni občutek pa je bil: bolj greš proti severu, bolj so razviti, višji je standard, dražje je življenje. Kot lokalpatriot bi dejal, da smo Slovenci vendarle nekaj let spredaj. A tudi nekdanji vzhodni Evropi ne gre slabo. Čaka jih še lepa prihodnost, v turizmu zagotovo.

Trajekt je klasika, deset nadstropij, pol v klet pol navzgor. Brezcarinska prodajalna, igralni avtomati, nekaj restavracij, lokalov in osrednji prostor, kjer smo se po zavzetju kabin zbrali tudi mi. Ob zabavnem programu, terasa bandu in plesnih točkah smo igrali karte (igro, ki ji spačkarji rečemo ksinz'l). Naročimo eno pijačo, ker je sicer drago kot žafran, in se imamo fino. Vse lepo in prav, če se tam pred polnočjo ladja ne bi začela »guncati«. Uf, uf. Vidno smo veseli, ko nekdo predlaga, da bi šli spat. Ko Darja vstane in se opoteče proti podpalubju, ugotovim, da se tudi meni v želodcu in gor po grlu začenja sila. Tečem, kolikor morem, odprem vrata kabine, weceja in … zgrešim školjko. Počistim. Menda je takrat, ko se »gunca«, dobro ležati na trebuhu. Prav to tudi storim.