Srečno, šolarji (1)

Ko se v teh dneh sprehajamo skozi mestna središča, že lahko srečamo šolarje, kako sami ali v družbi staršev nakupujejo vse potrebno za učenje.

Hrami učenosti se že odpirajo, tiste, ki se čez leto niso zadosti učili, čakajo še popravni izpiti, učitelji pripravljajo razrede in kujejo načrte, kako bodo v male in velike glave nalili novega znanja … Najlepše je gledati prvošolce, ki z veliko vnemo izbirajo svoje prve šolske torbe, svinčnike in zvezke. Vse tiste pisane podobe na njih bodo olajšale napete občutke, ki se bodo porajali skupaj s ponosom in veseljem. Človeku za vedno ostane v spominu prvi šolski dan, prva učiteljica, sošolec, ki se usede zraven njega. Danes so prvi šolski dnevi praznični in le malo dišijo po šoli. Prvošolci so mlajši, kot smo bili mi, in tudi na to smo se navadili. No, sama še vedno mislim, da smo otrokom kljub prijaznemu pristopu in kvalitetnemu programu ukradli leto dni otroštva. Kajti šola je šola in temu ne moremo reči drugače. Mogoče bomo nekega dne spet spoznali vrednost brezskrbnega otroštva, ko je bila igra glavno opravilo in nas starši niso pošiljali iz krožka v krožek. Pa smo se ravno tako naučili plavati, plesati, peti in narediti muco iz gline. Ampak – danes so drugačni časi in ljudje hočemo več, boljše in vse … Vseeno ne pozabimo na male otroške duše, ki hrepenijo po igri in pravljicah. Naj šolanje ne zasenči tega nujnega dela življenja, saj je igranje v prvi vrsti tudi učenje. Naj starši ne pokvarijo vsega z resnobnim pristopom ali bognedaj z vlivanjem strahu: »Boš že videl v šoli, te bodo že naučili reda.« Takšni stavki so staršem v posmeh in ne v ponos, saj z njimi sporočajo, da s šolanjem prelagajo vzgojo na pleča učiteljev. Verjemite, da teh stavkov ni tako malo, čeprav se štejemo za pametne odrasle ljudi. Če nam ni uspelo vzgojiti otroka, zakaj bi naložili to breme drugim? Rajši poglejmo, kako lahko sodelujemo.