Napredek

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 19. avgust 2008 / 06:00

V nadaljevanju naših torkovih Glasovih kolesarjenj gre pričakovati pravi naval žensk!

Po dvakratnem zaporednem vabljenju sem doživel celo to, da sta me dve ženski poklicali po mobilcu in se zanimali, kako potekajo naše skupne vadbe.

Seveda je bilo pričakovati, da bodo ženske zastavile taka vprašanja, saj sem jih »premalo« opisoval v tejle kolumni.

In skoraj vsakič sem kaj napisal o naših druženjih ...

Nič ne de. Prvo vprašanje je bilo seveda, ali je Ona primerna za našo skupino? Odgovoril sem z Da, vendar pod pogojem, da je ženskega spola in ima kolo in da ji ni problem zdržati kakih 26 kilometrov na uro povprečne hitrosti. Ona se je zmedla ob tej številki, mi jasno dala vedeti, da ne ve, koliko je tako povprečje vredno, in da se ji to ne zdi prehitro. Potem sem celo vprašal, ali ima števec na krmilu, a mi je odgovorila, da ga nima, da pa ima pulzmeter na roki. Nič ne de, sem dejal in predlagal, da se udeleži ene izmed vadb in bomo hitro ugotovili, kaj storiti, da se bo z nami počutila varno in zadovoljno. Potem je sledilo vprašanje: Ja, kako pa naj se oblečem? Za trenutek sem pomislil, da je na drugi strani brezžičnega aparata moja žena z robcem čez usta. Kako naj se oblečem? Ker gremo po vadbi skoraj vedno na Cockto, sem ji predlagal nekaj športno elegantnega, ne vsiljivega, nekaj v poletnih pastelnih barvah, lahkotnega, če bo slučajno treba plesati ...

Potem sem se spomnil, da moja kolumna spada med nasvete in jaz o oblačenju kolesarjev nisem še zadosti pisal. Ali pač sem pa Ona takrat še ni brala Glasa. Čakal sem samo še vprašanje o čevljih. Kakšni čevlji pa so primerni za taka srečanja? No, tega vprašanja ni bilo, k sreči, ker potem bi res pomislil, da gre za »skriti« telefon v stilu tiste najstnice na ne vem kateri radijski postaji, ki klicari okoli in zastavlja neprijetna vprašanja resnim ljudem. Ko sem že tretjič razložil, da je toplo vabljena v našo skupino, ki se ne imenuje bav-bav, ampak kolesarska sekcija Gorenjskega glasa, in da smo sami dobri ljudje razen enega, ki je je že toliko dober, da nas skrbi, da bo večkrat pri maši kot pa na kolesu, je obljubila, da bo prišla. Počutil sem se olajšanega, čeprav mi ni zaupala svojih let in svojih mer. Po barvi glasu sodeč, je imela v nogah vsaj pet tisoč kilometrov, po vprašanjih pa se mi je zdelo, da je včeraj kupila bicikel. Ampak, pustimo se presenetiti. Če je zbrala pogum za klic, potem se zna zgoditi, da bo pogum nadgradila z obiskom.

No, drugi je bil klic izkušene kolesarke, katere ime sem pozabil. Res in zdaj mi je nerodno, ampak ime je bilo zame dokaj nenavadno in se ga ne morem spomniti tudi zdaj, ko imam 0,0 promila v krvi. Njeno prvo vprašanje je bilo: »Ali že imate kako babn'co v skupini?« Odgovoril sem, da so mesta za ženske že vsa zasedena, ampak obstaja možnost za kako posebno povabilo, »wild card«, kot se temu moderno reče. Nadaljevala je z natančnimi vprašanji o turah, trasah, hitrostih, opremi in tehničnih podatkih. Ko sem opazil, da je ena od tistih, ki postane besna takoj, ko ji pripneš štartno številko na hrbet, sem ji skušal razložiti, da smo bolj na »izi«, da se zaganjamo le, če kdo obljubi, da bo častil pivo tistim, ki pridejo do cilja, in da nismo ne vem kako tekmovalno razpoloženi, še zlasti ne, če je lepo vreme.

»Pridem, da vidim, kaj ste to za eni upokojenci!« Žalitev? Res je med nami kar nekaj upokojencev, vendar dam roko v ogenj zanje, da jih ena samozavestna ženska ne bi dolgo čakala pred bufetom na koncu treninga.

Se pravi, dve sta »ugriznili« v vabo. Fantje, lepo se obrijte, zloščite kolesa in čelade, operite drese, ker če jima gre verjeti, zna biti, da prideta že danes.

Če ne, pa nič ne de, bomo pa še naprej »prali« moško perilo vsevprek.

P. S.: V petek, 22. t. m., ne pozabite navijati za našo Gorenjko Blažo Klemenčič, ki bo nastopila na OI v Pekingu!