Prvi slovenski glas Radia Vatikan

Tridesetega julija smo se spominjali 110. obletnice rojstva, 17. avgusta pa se spominjamo 20. obletnice smrti nakljanskega rojaka patra dr. Jakoba Žiberta, prvega Slovenca, ki je od leta 1948 do leta 1950 pripravljal in bral slovenske oddaje na vatikanskem radiu.

Jakob Žibert se je rodil leta 1898 na Govčevi kmetiji v vasi Pivka pri Naklem. Bil je prvi otrok očeta Jožefa in mame Marije, rojene Strupi, po domače Jernejevčeve iz Čirč pri Kranju. V njuni družini se je poleg Jakoba rodilo še šest otrok: Janez (1900), Jožef (1902), Franc (1903), Marija (1905), Alojzija (1909) in Ludvik (1912).

Jakob se je najprej šolal v Naklem. Nato se je vpisal na državno gimnazijo v Kranju, kjer je leta 1917 maturiral. Naslednje leto je vstopil v Ljubljansko semenišče. Najprej je bil tri leta škofijski bogoslovec, nato se je septembra 1921 odločil vstopiti v ljubljanski jezuitski noviciat. Od leta 1924 do leta 1928 je na jezuitski univerzi v Innsbrucku na Tirolskem v Avstriji študiral filozofijo in teologijo. 10. oktobra 1926 ga je v duhovnika posvetil ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič.

Po končanem študiju je postal urednik Glasnika Srca Jezusovega, ki so ga izdajali jezuiti. To delo je moral leta 1932 prekiniti zaradi zadnje redovniške preizkušnje v Šent Andražu na Koroškem in služb v Skopju, Dubrovniku, Splitu in Beogradu. Leta 1938 se je vrnil h Glasniku Srca Jezusovega, kjer je bil uspešen urednik, upravnik in dopisnik. K sodelovanju je znal privabiti duhovnike in laike. Med njimi arhitekta Jožeta Plečnika. Da bi pritegnil širši krog bralcev, je v zbirki Glasnikova knjižnica začel izdajati knjige z duhovno vsebino. V času vojne sta v njej izšli tudi dve njegovi knjigi: Prvi petek, Dan sprave in duhovne obnove, Ljubljana 1943 in Apostolstvo molitve ali Zveza Srca Jezusovega, Ljubljana 1944.

Maja 1945 se je znašel pred novim poglavjem življenja. Pot ga je iz Ljubljane peljala v Celovec in nato v Rim. Tam je v jezuitski generalni hiši dobil delo urednika latinsko pisane revije z naslovom Apostolstvo molitve. Kmalu po prihodu je bil imenovan za člana vatikanske komisije, ki je organizirala pastoralno delo med vojnimi begunci. Vsako leto je obiskal taborišča, kjer so bili Slovenci, in jim delil duhovno in gmotno pomoč. Po njegovem posredovanju je bil marsikateremu fantu omogočen univerzitetni študij v težkih povojnih razmerah.

Leta 1948 je jezuitski generalni asistent za slovanske province pater Anton Prešeren predlagal, da bi Radio Vatikan začel predvajati oddaje tudi v jezikih manjših narodov. Dotlej jih je le v jezikih večjih, svetovno pomembnih narodov. Prve slovenske oddaje Radia Vatikan so bile od leta 1948 do leta 1950 na sporedu občasno in so trajale petnajst minut. Zaupane so bile patru Žibertu. Vsebino oddaj je moral poiskati sam. Pri tem so mu pomagali nekateri duhovniki, ki so službovali v Rimu. Ko je prišel čas za oddajo, jo je pater Žibert v studiu tudi prebral.

Pater Žibert je skupaj z idejnim vodjem patrom Antonom Prešernom sodeloval pri nastanku Papeškega slovenskega zavoda Slovenik.

Čas je mineval in pater Žibert je začel misliti na vrnitev v domovino. Leta 1969 se je vrnil v župnijo Ljubljana Dravlje, ki so jo upravljali jezuiti.

Umrl je leta 1988, pokopan je v grobu jezuitskega reda na ljubljanskih Žalah.

V otroštvu in mladosti so mu večkrat skorajda prižgali mrliško svečo. Toda z jekleno gorenjsko voljo je premagal težave in dočakal visoko starost.

Ko so mu moči začele pešati, je vedno pogosteje ostajal v svoji sobi, v zadnjem obdobju življenja pa v bolniški postelji. Toda tudi to obdobje je prenašal izredno potrpežljivo, vedno s sklenjenimi rokami in z rožnim vencem prepletenimi prsti ter večkrat celo s kančkom humorja. Navdušeni oznanjevalec Apostolstva molitve je tako tedaj, bolj kot kdaj prej uresničil poklic velikega molivca.

»Ti narediš kristjana, ti izklešeš božjega otroka, o bolečina!« (Prvi petek …, stran 100)

V apostolskem poklicu je vneto širil tedanjemu času primerne pobožnosti: posvetitev družin Presvetemu Srcu Jezusovemu, pobožnost prvih petkov, Marijino družbo za fante, družinsko sveto uro … Može in fante je vodil k obhajilni mizi na prve nedelje v mesecu. Mnogim je bil voditelj v poglobljeno duhovno življenje. Sredi grozot druge svetovne vojne je vlival ljudem zaupanje v Boga. Po njej pa je s karitativno dejavnostjo izpričal, da njegova vera ni bila prazna.